Dan za kamišibaj

LJUBLJANA – Zaigraj kamišibaj! Pridruži se vseslovenskemu igranju kamišibaja! Tako vabijo predstavniki društva Kamišibaj Slovenija, japonske papirnate drame in pripovedovanja zgodb ob slikah na malem odru, k sodelovanju vse tiste, ki se ukvarjajo s to obliko japonskega gledališča.
»V sredo, 9. maja 2018, želimo z igranjem kamišibaja zavzeti vso Slovenijo,« pravi Rok Glavan, predsednik društva Kamišibaj Slovenija. »Kamišibaje bomo igrali na različnih lokacijah od polnoči do polnoči. Naš cilj je, da bi pokazali, kako razširjen je kamišibaj v Sloveniji, ter morda celo postavili Guinnessov rekord v skupinskem igranju. Pri projektu Zaigraj kamišibaj lahko sodeluje vsak, tudi če še nima izkušenj z igranjem kamišibaja.

Če te zanima malce drugačen način pripovedovanja zgodb, se nam lahko pridružiš. Ne samo da lahko sodeluje kdor koli – kamišibaj lahko tudi igrate kjer koli, v dvorani, šoli, knjižnici ali svoji dnevni sobi. Edino, kar je pomembno, je, da imate občinstvo in da svoj nastop dokumentirate. To storite tako, da po odigrani predstavi izpolnete obrazec na spletni strani www.kamisibaj.si.

Korenine v budizmu

Poznavalci kamišibaja pravijo, da pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture: »Stopite v prvo cerkev in si oglejte poslikave v njej ali vsaj križev pot. Na Japonskem so budistični menihi ob slikah na svitkih pripovedovali svete zgodbe. In tu so korenine kamišibaja. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru.«
V 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v Tokiu 3000 izvajalcev kamišibaja, ta oblika malega gledališča pa je kar dve desetletji doživljala izjemno popularnost. Japonska je takrat doživljala finančni zlom. Mnogo Japoncev je obubožalo in so bili prisiljeni iskati nove načine zaslužka. Kamišibaj je tedaj, v tistih negotovih japonskih časih, umetnikom in pripovedovalcem omogočil vsakdanji kruh. Zaton je povzročil pojav televizije, ki so ji Japonci rekli kar denki ali električni kamišibaj.
Vrednote Japonske so se nato usmerile povsem v tehnološki razvoj in kamišibaj je postal gledališče revnih, torej sinonim za revščino in zaostalost. Kmalu je kot ulično pripovedovanje skoraj povsem poniknil. Ustvarjalci, ki so prej živeli od kamišibaja, so se preusmerili v mange in pozneje v anime, japonski tehniki stripov in animacije.

Gaito kamishibaiya ali kamišibajkar je oder s svojimi ilustracijami postavil na kolo in se vozil od vasi do vasi. Ko je prispel, je potolkel s svojimi hiošigi (hyoshigi), paličicama, navadno iz češnjevega lesa, in tako priklical okoliške otroke. Ti so kupovali slaščice, ki jih je prinašal s seboj, se posedli okrog njega in prisluhnili. Kamišibajkar je navadno zgodbe pripovedoval v nadaljevanjih. Tako si je zagotovil občinstvo še za naslednjič: kot v najboljših nadaljevankah je končal na najbolj napetem mestu.
»Pedagogi so v kamišibaju našli odlično didaktično sredstvo, umetniki pa izjemne umetniške izzive,« razloži Rok Glavan. »Največ od tega ima občinstvo, ki uživa v upodobitvah in pripovedovanju najrazličnejših zgodb. Japonci pri kamišibaju pravijo, da je najpomembnejši kyokan, posebna povezava občinstva z izvajalcem in nastanek specifične, za kamišibaj značilne atmosfere, ki združi ne le različne umetniške oblike v eno, temveč tudi ustvari poseben, realnosti vzporeden svet umetnosti in domišljije. Japonska minimalistična forma je samo na videz preprosta, kot vsa umetnost, ki je videti taka.«

Prinesel ga je Igor Cvetko

V Sloveniji kamišibaj izvajajo že pet let. K nam ga je iz Japonske zanesel Igor Cvetko. Od prvega javnega nastopa v Hiši otrok in umetnosti (Igor Cvetko, Jelena Sitar, Irena Rajh Kunaver, Marjan Kunaver in Anže Virant) aprila 2013 postaja vse bolj priljubljen.
»V zadnjem letu se je v Sloveniji na področju kamišibaja zgodilo veliko, med drugim smo se povezali z IKAJA, mednarodno zvezo kamišibaja na Japonskem,« pravi Glavan. »Za promocijo te pri nas vse bolj znane forme smo posneli odlično oddajo Firbcologov. Predstave gledališča kamišibaj dobivajo svoje mesto tudi na osrednjem festivalu kulturno-umetnostne vzgoje Bobri in pomembnih mednarodnih festivalih pri nas. Redni gosti smo tudi na Slovenskem knjižnem sejmu.«

Kamišibaj so zanesli čez mejo, na italijansko stran v Devin in na Hrvaško v Poreč, Zagreb, Karlovac, Reko in Split. Izobraževalne akcije tečejo v obliki mesečnih delovnih srečanj, vsakoletnega raziskovalnega tabora in zaključenih seminarjev. Na slovenski kamišibaj zemljevid se je velikopotezno zavihtela Bela krajina, sledijo Dolenjska s središčem v Novem mestu, Logatec z okolico, Gorenjska ter sveže pridružena in močno zagnana Primorska s središčem v Novi Gorici.