Darko je postal legenda begov iz zapora

Začetek zavoda Dob sega v leto 1957, ko je bil uradno ustanovljen Kazensko-poboljševalni dom Dob pri Mirni. Gradnja objektov je potekala več let, za prevoz materiala so do tam potegnili celo ozkotirno železnico. Prve obsojence so na Dobu namestili leta 1963. Še vedno je osrednji moški zapor v državi in prvi namensko zgrajen objekt za prestajanje zapornih kazni pri nas, šele leta 2004 smo v Kopru dobili nov zapor, ki je prvi zgrajen po evropskih standardih. Odslej bo na Dobu muzejska zbirka ohranjala spomin na zgodovino zavoda, kjer so mnogi zaradi različnih kaznivih dejanj pustili leta ali desetletja življenja.

Že davno se je tega kraja prijelo ime Dolina solz, a razmere so se z leti spremenile in prestajanje kazni je precej bolj humano kot nekoč. Koliko usod, žalostnih in tragičnih zgodb, najbrž tudi kesanja, bi pripovedovali zidovi zavoda na Dobu, če bi lahko govorili. Novinarji, ki imamo za seboj vsaj nekaj obiskov in pogovorov v zaporih, smo večkrat slišali, da tam tako in tako sedijo v glavnem nedolžni ljudje oziroma žrtve sistema, ne glede na to, kdo je na oblasti. Tako menijo številni zaporniki. Mi pa smo se ob obletnici spomnili nekaj najbolj spektakularnih pobegov.

Načini pobegov

Čeprav pri nas ne moremo govoriti o kakšnih posebno spektakularnih pobegih iz zaporov, se je le nabralo nekaj primerov, ki so vzbudili veliko pozornosti. Poskusov ali načrtov za beg je bilo gotovo veliko, a ti so večinoma ostali skriti pred javnostjo.

Na svetu ni zapora, iz katerega ne bi bilo mogoče pobegniti. Mnogi zaporniki se ubadajo z mislijo o svobodi. Toda kam naj se skrije razvpiti obsojenec, ki ga tako rekoč pozna vsa Slovenija? Le redkim je uspelo odleteti na prostost, a skrivališče so si morali poiskati v tujini, kjer jim prav tako gori pod nogami.

Včasih je za klasičen način bega veljal skok čez zid ali z orožjem izsiljena prostost. A danes so mnogo enostavnejši načini, ko se obsojenci s prostega izhoda preprosto ne vrnejo v zavod. Kdor med začasno svobodo ne zagreši novih kaznivih dejanj, pravzaprav nič ne tvega. Dolžina dosojene kazni ostane enaka. Pobeg je namreč le disciplinski prekršek. Javnost se marsikdaj čudi blagim posledicam, zaporniki pa vedo, da zapravljeno zaupanje, kar beg prav gotovo je, potegne za seboj najhujšo kazen – izgubo ugodnosti. Ukinitev prostih izhodov je hujša kazen od štirinajstdnevne samice.

Darko Škoda postane legenda

V Sloveniji je bilo nekaj specialistov, ki so postali z večkratnimi pobegi znani v javnosti. Očitki, da so zato krivi mediji, so privlečeni za lase; mediji bodo vselej poročali o dogodkih, ki jih ni mogoče pomesti pod preprogo. In če je kateri mojster za pobege večkrat pretental paznike, pisanje o tem ne pomeni podpore oziroma povzdigovanja takšnih dejanj. Eden najslavnejših je prav gotovo Darko Škoda. Čeprav v zadnjih letih prestajanja kazni paznikom ni povzročal nobenih težav, so jim njegovi pobegi ostali v spominu. Razglašali so ga celo za legendo.

Ko je bil leta 1987 zaradi ropov in vlomov obsojen na 15 let zapora, je takoj začel svojo pot večnega begunca. Aprila 1988 se prvič ni vrnil s prostega izhoda, a se je po mesecu dni vrnil sam. Nato je zdržal nekaj mesecev, septembra istega leta pa je prežagal rešetke na oknu zaporniške celice na Dobu in pobegnil iz države. Marca naslednjega leta so ga prijeli v Liechtensteinu in ga izročili Avstriji, tam je najprej odsedel pol leta, nato pa pristal v mariborskem zaporu. Toda decembra 1989 si je spet zaželel svobode in s sojetnikom sta ušla iz zapora. Mimogrede sta ukradla avto in jo mahnila proti Primorski ter naprej v svet, preživljala sta se s krajami avtomobilov, dokler ju niso prijeli na Švedskem. Tam je Škoda odsedel še šest mesecev. Po vrnitvi v domače zapore se je umiril, zadnji poskus bega se je zgodil 1993, takrat je v Psihiatrični bolnišnici Ormož izkoristil dovoljeni sprehod in pobegnil. Z avtomobilom je sicer zletel s ceste, a je pot nadaljeval na ukradenem mopedu, dokler ga niso prijeli. Darko Škoda je pravzaprav tragični junak, a je kljub »slavi« dokaz, da se beg ne izplača. Ne nazadnje so njegovi občasni izleti na prostost opozarjali tudi na večjo budnost pri varovanju v zaporih.

Ustrelil ga je v zadnjico

Novembra 1994 si je 37-letni Milan Skodič utrl pot na prostost z orožjem. Zaradi vlomov je bil obsojen na 14 let zapora. Enkrat je pobegnil iz celjskih zaporov, večkrat z Doba. Za zadnji pobeg se je neznano kako dokopal do pištole in jo pretihotapil v zaporniški kombi, s katerim so ga z Doba peljali v novomeško bolnišnico. Zaradi mavca na roki mu niso nataknili lisic, čeprav je bil zaradi begosumnosti deležen posebnega režima. Med vožnjo je pištolo skozi jekleno mrežo nameril vozniku v glavo, in temu ni preostalo drugega, kot da uboga. Trije uslužbenci zaporov so skočili iz avta, Skodič je nekajkrat sprožil in zadel šoferja v zadnjo plat, a je denarnica ustavila kroglo in odnesel jo je le s podplutbo. Potem je odtrgal notranjo oblogo z vrat, sprožil mehanizem in zbežal. Njegov zaporniški kolega M. P. ni izkoristil priložnosti in se je le skril v zaklon ter počakal razplet. Pazniki so zavzeli kritje za vozilom in odgovorili s streli. Toda begunec se je izgubil nekje v grmovju, iskanje je bilo neuspešno. Po nekaj mesecih so blizu kraja pobega našli njegovo okostje. Med begom ga je namreč zadel naboj enega od paznikov.

Med znanimi primeri z Doba je tudi beg Džemšita Deharija aprila 1996. Skrit na kesonu tovornjaka se je odpeljal na svobodo. Nekje pri Trebnjem je šoferju zagrozil z nožem in ušel. Kasneje se je izkazalo, da je Dehari, sicer zgleden zapornik, beg skrbno načrtoval. Čakala ga je namreč izročitev Avstriji, kjer mu je zaradi ropa in umora grozila dosmrtna ječa. Toda ljubljansko okrožno sodišče je o sklepu o izročitvi pozabilo obvestiti upravo zavoda na Dobu, kjer bi seveda malce bolj popazili na zglednega obsojenca.