TINE GUZEJ
Delo Plus je bil zelo uspešen poskusni zajček
Prvi odgovorni urednik Dela Plus in Slovenskih novic se spominja začetkov časopisa z najvišjo naklado, ki bo kmalu praznoval 30 let.
Odpri galerijo
Naslovnica prve številke Slovenskih novic
V medijski hiši Delo letos praznujemo 60 let izhajanja časopisa Delo, prihodnje leto pa bo minilo 30 let od začetka izhajanja tednika Dela Plus, predhodnika Slovenskih novic. Kako je bilo v tistih časih, smo se pogovarjali s Tinetom Guzejem, prvim odgovornim in glavnim urednikom Dela Plus in pozneje še Slovenskih novic.
Kako se spomnite okoliščin nastanka Dela Plus?
Pravzaprav se ne spomnim več, čigava je bila ideja. V tistih časih resnega raziskovalnega novinarstva ni bilo. Nekaj se je s tem ukvarjala Mladina, kaj drugega pa ni bilo, še posebno ne na področju tako imenovanega revolver časopisa, ki smo se ga šli mi. Tisti časi so bili zelo stresni in nevarni. Pozablja se, kako grozne pritiske smo doživljali. Od sporočil, da vedo, kam hodijo otroci v vrtec ali šolo, da ne omenjam rezanja gum, do razbitih avtomobilskih stekel. Ljudje niso bili navajeni na to vrsto časopisa in so bili lačni tega. Naklada je bila nekajkrat čez 100.000, redno pa smo prodajali od 60.000 do 80.000 izvodov. Za današnji čas so to astronomske številke. Nismo poznali tabujev, zato smo šli na jetra tudi tedanji politiki, saj smo pisali tudi o nabavi orožja, ki je bilo potem uporabljeno pri osamosvojitvi … Pisali smo proti lumpom, mafiji, politiki, tako da obstaja celo teorija, ki je seveda zelo malo verjetna, da če ne bi čez leto dni ustanovili Slovenskih novic, bi Delo Plus zagotovo ukinili.
Kdo je bil v začetni ekipi novinarjev na Delu Plus?
Redno zaposleni smo bili jaz kot glavni in odgovorni urednik, Marjan Raztresen, moj namestnik, Vladimir Ajdič - Panda, redaktor, Barbara Goričar, Igor Guzelj, Primož Kališnik, Danica Petrovič, Dejan Vodovnik in dopisnik iz Beograda Žarko Rajković, grafično in tehnično pa so ga urejali kar trije – Andrej Mavsar, Franci Mihevc in Borut Perko, saj je bil prelom za tiste čase nekaj novega, zelo razgiban in je zahteval veliko dela. Zlasti zaradi prostostoječih slik, zelo razgibanih naslovov, podtonov, ilustracij, okvirjev, uporabljali smo tudi tretjo barvo (rdeče vijolično), ki je tako kot bikec ob naslovu postala kar nekakšen zaščitni znak tednika, ki je izhajal ob petkih in je stal 10 dinarjev in je prvič izšel sredi marca 1990.
Potem ste bili tudi prvi glavni in odgovorni urednik Slovenskih novic?
Skoraj natančno leto pozneje, ko je izšla prva številka Dela Plus, je bilo 29. marca 1991 na sestanku z nekaj konspirativne note, ki smo se ga udeležili Tit Doberšek, Danilo Slivnik, Emil Šuštar, Jure Apih in jaz, dogovorjeno, da začnemo izdajati nov tabloidni časopis – dnevnik Slovenske novice. Že 25. aprila, torej v rekordnem času, je izšla nulta številka, 6. maja pa prva prava številka. Prodajna cena je bila 10 din, ob petkih, ko je imel časopis tudi prilogo Plus, pa 14 din. Ob petkih so imele Novice tudi zaradi priloge Plus dolga leta najvišjo naklado. Takrat smo načrtovali, da bo tiskana naklada 40.000 izvodov, a se je izkazalo, da smo bili pri tem razmišljanju zelo skromni. V nov projekt smo šli zelo samozavestno, Delo Plus se je pokazal kot zelo uspešen poskusni zajček. Kot urednik sem tudi v Novice prenesel maksimo Obsojeni smo na uspeh, s katero sem že prej v trenutkih negotovosti bodril ekipo, ki se je potem še okrepila.
Tako so se kompletni ekipi iz Plusa pridružili še eden najboljših redaktorjev pri nas Borut Čontala, ki je urejal časopis Delo Plus X, zanimiv poskus kriminalnega časopisa, pa Melita Berzelak, Mirko Kunšič, ki se je razvil v enega najboljših in vsestranskih fotoreporterjev, v ekipi so bili še Vojko Zakrajšek, Lada Zei, Tone Janežič, Mojca Kaučič, z veseljem pa so z nami sodelovali tako dopisniki iz bivše Jugoslavije kot tujine, saj se jim je ob njihovem delu nabralo veliko zabavnega štofa, ki ga (pre)resni bratski časopis tedaj ni hotel objavljati, danes pa, se mi zdi, mnogi nekdaj renomirani časopisi in revije, še bolj pa televizije, izgubljajo kompas in v želji za bralci oziroma gledalci (pod lastniki, ki o novinarstvu nimajo pojma) neselektivno objavljajo vse, kar jim pride pod roke.
Novice so bile noviteta v slovenskem medijskem prostoru tudi po prelomu in tisku?
Ja, bile so prvi barvni dnevnik na Slovenskem, tiskan na rotaciji. Na začetku ni bilo računalniškega sistema in smo vse še delali peš. Imeli smo dileme, ali objavimo toliko kriminala, krvi in seksa, še posebno ko so izbruhnile vojne na Balkanu. Novice so odigrale veliko vlogo pri oblikovanju časopisov. Velike slike in podobno. Tako Tit Doberšek kot Jure Apih sta zagovarjala ta trend oblikovanja. Časopisi so se začeli zgledovati po televiziji in smo morali slediti. Na tem področju smo bili pionirji v Sloveniji.
So iz Delove hiše prihajali pritiski, kje je meja še sprejemljivega za objavo?
Bi rekel, da ja. Včasih so nas odpravili z levo roko, češ, to je najlažje delati. Pa ni tako, včasih je res težko najti mejo dobrega okusa. Je pa bilo v medijski srenji in v Delu veliko gledanja zviška v smislu vi iz rumenega tiska. A ni bilo res. Tudi jaz bi se strinjal s to oznako, če bi objavljali laži, mi pa smo dejstva preverjali, morda še bolj kot mnogi iz tako imenovanega resnega tiska. Čeprav so nas, rumenčke, že v Plusu in še bolj v Novicah kolegi iz resnejših redakcij gledali nekoliko zviška, sem z zoprno vztrajnostjo pri šefih dobil kar dobro ekipo in izboril za tiste čase visoke, lahko bi rekel kar odlične honorarje!
Šefi so me sicer hoteli odpraviti z besedami, da bomo dobro nagrajeni, če bomo uspešni, a se nisem dal. Zgodbo sem obrnil: če bomo dobro plačani, bomo motivirani in torej tudi uspešni, kar edino šteje. Doberšek in Apih sta verjela v mojo filozofijo, da smo obsojeni na uspeh. Je pa bilo po drugi strani pri mnogih kolegih zgražanje ali vsaj nestrinjanje zaradi našega privilegiranega položaja toliko večje, ker sem že v Plusu, v Novicah pa sem to le še nadgradil, višino honorarjev ali nagrad pri plači določal glede na pomembnost, izvirnost in odmevnost teksta in fotografije, ne pa glede na dolžino, kot je bila – in marsikje še vedno je – praksa v slovenskem novinarstvu, ki pa gre, oprostite, tako ali tako počasi v maloro, saj ga prevzemajo prepisovalci s spleta in striček Google.
Z Delom Plus in pozneje z Novicami je prišla tudi nova praksa, grožnje novinarjem, ustrahovanje, tožbe …
Res je. Prej tovrstne prakse ni bilo. Zlasti odškodninskih tožb. Ko sem bil urednik, je bilo skupaj več kot 30 različnih zadev, mnoge so se potem nadaljevale z odškodninskimi zahtevki, tako da sem bil na sodišču enkrat do dvakrat na teden. Ker sem dosledno ščitil avtorje in vire, so zaradi naših razkritij krivic, nepravilnosti, šikaniranja zaposlenih, gospodarskega kriminala in podobnega tožili odvetniki, zdravniki, celo sodišče v Trbovljah, Henkel-Zlatorog, Metalka, Al Capone iz Stare Ljubljane, ki ga je v nadaljevanjih razgaljeval tedaj naš najprodornejši novinar Primož Kališnik, pa Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, ker smo raziskovali, da je Sandi Grubelič prek njih pripeljal ameriške puške za naše teritorialce.
Kateri primer vam je najbolj ostal v spominu?
Krona je bila tožba Mercatorja, ki je za članek Mlekarna, ki je ni, o zakulisnih igricah gospodarsko-političnih lobijev prejšnjega režima, od Dela kot izdajatelja Dela Plus zahteval kar 49,270.000 tolarjev, kar je bilo preračunano natančno milijon mark! Astronomsko visok odškodninski zahtevek ni bil vložen le zaradi "nedopustnega senzacionalističnega in netočnega pisanja," kot je pisalo v obrazložitvi tožeče stranke, ampak smo iz internih virov v Mercatorju izvedeli, da veliki Miran Goslar nikakor ni mogel preboleti, da smo ga na prvi strani Dela Plus ob napoved članka vtaknili v kanto za mleko in mu na glavo nataknili kapo z znakom poznejšega najboljšega soseda. Okoli te fotomontaže je bilo na sodišču veliko besed, sodnika smo na koncu le prepričali, da takšna šaljiva fotomontaža ne more biti tako hud greh, s konkretno primerjavo, da celo angleški kraljici ne pade krona z glave, če objavijo njeno karikaturo.
Ko zdaj na to gledam z distance, se mi zdi vse skupaj nedolžno smešno, tedaj pa ni bilo. Ni bilo prakse, ni se vedelo, kako se bodo vsi ti odškodninski zahtevki končali, lahko bi prišel ukaz od zgoraj, da nas je treba, če ne drugače, utišati z visokimi denarnimi kaznimi. In ko ti šefi in kolegi rečejo, da bomo pa zdaj plačevali zaradi tebe in nas boš potopil, ti je vsega dovolj. Še bolj, ker imaš za vratom tudi grožnje, režejo ti gume, razbijajo stekla na avtu in v nabiralniku puščajo sporočila, da vedo, "kam hodi tvoj otrok v šolo".
In ste šli.
Ja, po devetih mesecih šefovanja na Novicah – čeprav sem Titu Doberšku obljubil, da bom ostal celo leto – sem rekel adijo in šel novi zgodbi naproti, delat tisto, kar sem edino znal – časopise oziroma revije. Čeprav uradno h konkurenci v Delo Revije, kjer sem kot pomočnik direktorja za revijalni program dočakal penzijo, sem odšel povsem mirne vesti, saj sem nekako ostal v Delu, nekdaj tozdu Revije, kjer sem že kot študent začel pisati za revijo Stop.
Kako se spomnite okoliščin nastanka Dela Plus?
Pravzaprav se ne spomnim več, čigava je bila ideja. V tistih časih resnega raziskovalnega novinarstva ni bilo. Nekaj se je s tem ukvarjala Mladina, kaj drugega pa ni bilo, še posebno ne na področju tako imenovanega revolver časopisa, ki smo se ga šli mi. Tisti časi so bili zelo stresni in nevarni. Pozablja se, kako grozne pritiske smo doživljali. Od sporočil, da vedo, kam hodijo otroci v vrtec ali šolo, da ne omenjam rezanja gum, do razbitih avtomobilskih stekel. Ljudje niso bili navajeni na to vrsto časopisa in so bili lačni tega. Naklada je bila nekajkrat čez 100.000, redno pa smo prodajali od 60.000 do 80.000 izvodov. Za današnji čas so to astronomske številke. Nismo poznali tabujev, zato smo šli na jetra tudi tedanji politiki, saj smo pisali tudi o nabavi orožja, ki je bilo potem uporabljeno pri osamosvojitvi … Pisali smo proti lumpom, mafiji, politiki, tako da obstaja celo teorija, ki je seveda zelo malo verjetna, da če ne bi čez leto dni ustanovili Slovenskih novic, bi Delo Plus zagotovo ukinili.
...
Kdo je bil v začetni ekipi novinarjev na Delu Plus?
Redno zaposleni smo bili jaz kot glavni in odgovorni urednik, Marjan Raztresen, moj namestnik, Vladimir Ajdič - Panda, redaktor, Barbara Goričar, Igor Guzelj, Primož Kališnik, Danica Petrovič, Dejan Vodovnik in dopisnik iz Beograda Žarko Rajković, grafično in tehnično pa so ga urejali kar trije – Andrej Mavsar, Franci Mihevc in Borut Perko, saj je bil prelom za tiste čase nekaj novega, zelo razgiban in je zahteval veliko dela. Zlasti zaradi prostostoječih slik, zelo razgibanih naslovov, podtonov, ilustracij, okvirjev, uporabljali smo tudi tretjo barvo (rdeče vijolično), ki je tako kot bikec ob naslovu postala kar nekakšen zaščitni znak tednika, ki je izhajal ob petkih in je stal 10 dinarjev in je prvič izšel sredi marca 1990.
Potem ste bili tudi prvi glavni in odgovorni urednik Slovenskih novic?
Skoraj natančno leto pozneje, ko je izšla prva številka Dela Plus, je bilo 29. marca 1991 na sestanku z nekaj konspirativne note, ki smo se ga udeležili Tit Doberšek, Danilo Slivnik, Emil Šuštar, Jure Apih in jaz, dogovorjeno, da začnemo izdajati nov tabloidni časopis – dnevnik Slovenske novice. Že 25. aprila, torej v rekordnem času, je izšla nulta številka, 6. maja pa prva prava številka. Prodajna cena je bila 10 din, ob petkih, ko je imel časopis tudi prilogo Plus, pa 14 din. Ob petkih so imele Novice tudi zaradi priloge Plus dolga leta najvišjo naklado. Takrat smo načrtovali, da bo tiskana naklada 40.000 izvodov, a se je izkazalo, da smo bili pri tem razmišljanju zelo skromni. V nov projekt smo šli zelo samozavestno, Delo Plus se je pokazal kot zelo uspešen poskusni zajček. Kot urednik sem tudi v Novice prenesel maksimo Obsojeni smo na uspeh, s katero sem že prej v trenutkih negotovosti bodril ekipo, ki se je potem še okrepila.
Tako so se kompletni ekipi iz Plusa pridružili še eden najboljših redaktorjev pri nas Borut Čontala, ki je urejal časopis Delo Plus X, zanimiv poskus kriminalnega časopisa, pa Melita Berzelak, Mirko Kunšič, ki se je razvil v enega najboljših in vsestranskih fotoreporterjev, v ekipi so bili še Vojko Zakrajšek, Lada Zei, Tone Janežič, Mojca Kaučič, z veseljem pa so z nami sodelovali tako dopisniki iz bivše Jugoslavije kot tujine, saj se jim je ob njihovem delu nabralo veliko zabavnega štofa, ki ga (pre)resni bratski časopis tedaj ni hotel objavljati, danes pa, se mi zdi, mnogi nekdaj renomirani časopisi in revije, še bolj pa televizije, izgubljajo kompas in v želji za bralci oziroma gledalci (pod lastniki, ki o novinarstvu nimajo pojma) neselektivno objavljajo vse, kar jim pride pod roke.
Novice so bile noviteta v slovenskem medijskem prostoru tudi po prelomu in tisku?
Ja, bile so prvi barvni dnevnik na Slovenskem, tiskan na rotaciji. Na začetku ni bilo računalniškega sistema in smo vse še delali peš. Imeli smo dileme, ali objavimo toliko kriminala, krvi in seksa, še posebno ko so izbruhnile vojne na Balkanu. Novice so odigrale veliko vlogo pri oblikovanju časopisov. Velike slike in podobno. Tako Tit Doberšek kot Jure Apih sta zagovarjala ta trend oblikovanja. Časopisi so se začeli zgledovati po televiziji in smo morali slediti. Na tem področju smo bili pionirji v Sloveniji.
...
So iz Delove hiše prihajali pritiski, kje je meja še sprejemljivega za objavo?
Bi rekel, da ja. Včasih so nas odpravili z levo roko, češ, to je najlažje delati. Pa ni tako, včasih je res težko najti mejo dobrega okusa. Je pa bilo v medijski srenji in v Delu veliko gledanja zviška v smislu vi iz rumenega tiska. A ni bilo res. Tudi jaz bi se strinjal s to oznako, če bi objavljali laži, mi pa smo dejstva preverjali, morda še bolj kot mnogi iz tako imenovanega resnega tiska. Čeprav so nas, rumenčke, že v Plusu in še bolj v Novicah kolegi iz resnejših redakcij gledali nekoliko zviška, sem z zoprno vztrajnostjo pri šefih dobil kar dobro ekipo in izboril za tiste čase visoke, lahko bi rekel kar odlične honorarje!
Šefi so me sicer hoteli odpraviti z besedami, da bomo dobro nagrajeni, če bomo uspešni, a se nisem dal. Zgodbo sem obrnil: če bomo dobro plačani, bomo motivirani in torej tudi uspešni, kar edino šteje. Doberšek in Apih sta verjela v mojo filozofijo, da smo obsojeni na uspeh. Je pa bilo po drugi strani pri mnogih kolegih zgražanje ali vsaj nestrinjanje zaradi našega privilegiranega položaja toliko večje, ker sem že v Plusu, v Novicah pa sem to le še nadgradil, višino honorarjev ali nagrad pri plači določal glede na pomembnost, izvirnost in odmevnost teksta in fotografije, ne pa glede na dolžino, kot je bila – in marsikje še vedno je – praksa v slovenskem novinarstvu, ki pa gre, oprostite, tako ali tako počasi v maloro, saj ga prevzemajo prepisovalci s spleta in striček Google.
Z Delom Plus in pozneje z Novicami je prišla tudi nova praksa, grožnje novinarjem, ustrahovanje, tožbe …
Res je. Prej tovrstne prakse ni bilo. Zlasti odškodninskih tožb. Ko sem bil urednik, je bilo skupaj več kot 30 različnih zadev, mnoge so se potem nadaljevale z odškodninskimi zahtevki, tako da sem bil na sodišču enkrat do dvakrat na teden. Ker sem dosledno ščitil avtorje in vire, so zaradi naših razkritij krivic, nepravilnosti, šikaniranja zaposlenih, gospodarskega kriminala in podobnega tožili odvetniki, zdravniki, celo sodišče v Trbovljah, Henkel-Zlatorog, Metalka, Al Capone iz Stare Ljubljane, ki ga je v nadaljevanjih razgaljeval tedaj naš najprodornejši novinar Primož Kališnik, pa Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, ker smo raziskovali, da je Sandi Grubelič prek njih pripeljal ameriške puške za naše teritorialce.
Kateri primer vam je najbolj ostal v spominu?
Krona je bila tožba Mercatorja, ki je za članek Mlekarna, ki je ni, o zakulisnih igricah gospodarsko-političnih lobijev prejšnjega režima, od Dela kot izdajatelja Dela Plus zahteval kar 49,270.000 tolarjev, kar je bilo preračunano natančno milijon mark! Astronomsko visok odškodninski zahtevek ni bil vložen le zaradi "nedopustnega senzacionalističnega in netočnega pisanja," kot je pisalo v obrazložitvi tožeče stranke, ampak smo iz internih virov v Mercatorju izvedeli, da veliki Miran Goslar nikakor ni mogel preboleti, da smo ga na prvi strani Dela Plus ob napoved članka vtaknili v kanto za mleko in mu na glavo nataknili kapo z znakom poznejšega najboljšega soseda. Okoli te fotomontaže je bilo na sodišču veliko besed, sodnika smo na koncu le prepričali, da takšna šaljiva fotomontaža ne more biti tako hud greh, s konkretno primerjavo, da celo angleški kraljici ne pade krona z glave, če objavijo njeno karikaturo.
Ko zdaj na to gledam z distance, se mi zdi vse skupaj nedolžno smešno, tedaj pa ni bilo. Ni bilo prakse, ni se vedelo, kako se bodo vsi ti odškodninski zahtevki končali, lahko bi prišel ukaz od zgoraj, da nas je treba, če ne drugače, utišati z visokimi denarnimi kaznimi. In ko ti šefi in kolegi rečejo, da bomo pa zdaj plačevali zaradi tebe in nas boš potopil, ti je vsega dovolj. Še bolj, ker imaš za vratom tudi grožnje, režejo ti gume, razbijajo stekla na avtu in v nabiralniku puščajo sporočila, da vedo, "kam hodi tvoj otrok v šolo".
In ste šli.
Ja, po devetih mesecih šefovanja na Novicah – čeprav sem Titu Doberšku obljubil, da bom ostal celo leto – sem rekel adijo in šel novi zgodbi naproti, delat tisto, kar sem edino znal – časopise oziroma revije. Čeprav uradno h konkurenci v Delo Revije, kjer sem kot pomočnik direktorja za revijalni program dočakal penzijo, sem odšel povsem mirne vesti, saj sem nekako ostal v Delu, nekdaj tozdu Revije, kjer sem že kot študent začel pisati za revijo Stop.
