Deset ali celo dvajset let v istih hlačah brez gat

RADOMLJE – V Kodrovi dvorani radomeljskega kulturnega doma je bila v teh dneh na ogled razstava z nenavadnim in nekoliko pomenljivim naslovom: Spodi nč, gor pa bl mau. Pripravila jo je domačinka Veronika Pogačar, ki se že vrsto let ukvarja z zbiranjem gradiva o nekdanjem oblačenju in oblačilih, tokrat pa je predstavila preteklost spodnjega perila.
Razstava preseneča s kosi, ki se skozi oči današnjega sodobnega časa morda zdijo čudni in presenetljivi. Spodnje perilo ima veliko bolj zanimivo zgodovino, kot se zdi na prvi pogled. Zgodovina nošenja spodnjega perila je relativno kratka, ko pa se je pojavilo, je bilo bolj ali manj vseskozi zavito v tančico skrivnosti. Nekoč je imelo drugačen pomen, kot ga ima danes.

Kulturna dediščina

Ko se je avtorica razstave Veronika Pogačar pred mnogo leti začela ukvarjati z zbiranjem starih stvari, tudi starih oblačil, jo je zmotilo tole: "V Radomljah so pozimi, kar si videl, če si šel skoz vas, ko so na kmetijah klali prašiče, uporabljali lepe prte in rjuhe za brisanje krvi. Takrat se mi je porodila zamisel, da bi šla po hišah in ljudi vprašala, ali imajo kaj starih oblačil in drugih tekstilnih izdelkov. Nastala je prva razstava, ki sem jo naslovila Čipke iz skrinje stare mame. Potem so sledile še druge, lani na primer zelo odmevna razstava kučemajk. Letošnja razstava Spodi nč, gor pa bl mau o spodnjem perilu naših prednikov sovpada z letošnjim evropskim letom kulturne dediščine. Poznam ljudi, ki še vedno hranijo posamezne primerke spodnjega perila. Z velikim veseljem so mi te kose posodili za mojo razstavo."

Pogačarjeva svojo razstavo o spodnjem perilu naših prednikov začenja z najmlajšimi, saj so bili na primer na ogled pindeklčki: "To so bile posebne odeje, v katere so zavijali otroke, ko so jih nesli h krstu. Bile so tudi podložene za zimske vremenske razmere. Potem so tu še lanene in platnene otroške srajčke. Otroci do začetka šolanja niso imeli nekih posebnih oblek, saj so nosili le navadne srajčke, spodaj pa preprosto nič."

Bolj erotično od golote

Potem so se pojavile ženske spodnje hlače. "Perilo so začeli nositi pred dobrimi sto leti, vendar sprva moški in ženske niso bili najbolj naklonjeni spodnjemu perilu," poudarja Pogačarjeva. "Gospodinje so spodnje hlače prale in sušile na skrivaj, saj se o tem ni govorilo. Perila niso obesili skupaj s srajcami ali rjuhami, ampak so ga ženske prale takrat, ko jih ni nihče videl. Etnologi to pripisujejo dejstvu, da je veljalo za bolj erotično kot golota in da je včasih veljalo, da je nošenje spodnjega perila greh, saj so spodnje krilo ali spodnje hlače veljale za nekaj, kar privablja moške. Ženske so že rekle kakšno na ta račun, šale na račun spodnjega perila pa so v glavnem stresali moški. In so takole pravili stari ljudje: Kol'k tavžent noči nisem zatisnil oči zavol' tiste reči, ki pod kiklo čepi …"

Hlače so imele različna imena: razpočnice, hlače na prepih in razna druga imena. "Ženske niso bile navdušene nad perilom," pove gospa Veronika. "Znana je zgodba iz Radomelj. Ko je ta mlada prišla k hiši, je imela balo, v njej pa tudi spodnje hlače, a ji jih mož ni pustil nositi. Za to je vedelo pol vasi. Navada je bila preprosta: spodaj nič. Nekateri niso imeli denarja za nakup spodnjega perila, šele med obema vojnama so resneje začeli nositi spodnje perilo. Spominjam se svoje tete z Dolenjskega, ko je še v 50. letih prejšnjega stoletja poleti hodila brez spodnjih hlač."
Pod obleko so nosili srajčke, pozneje so prišli v uporabo modrčki. Prav tako so se pozneje pojavile spalne srajce. Včasih so šli ljudje spat v istem oblačilu, kot so ga nosili čez dan. To pomeni, da se zvečer niso preoblekli, šele nato so se pojavile spalne srajce.
Zanimivo je, da je spodnje perilo lepo in bogato okrašeno. "Kosi perila, ki ga razstavljam, so bolj praznične narave ali za boljše priložnosti," je povedala Pogačarjeva. "Škoda je bila, da bi jih nosili za vsak dan. To se vidi tudi po tem, kako bogato okrašeno je bilo. Za vsak dan so ženske uporabile težje materiale, to je flanelo ali kotenino. Še nekaj moramo vedeti. V naši okolici je kar veliko gradov oziroma graščin, in te ženske so bile drugače oblečene kot naše kmetice. Pozneje so naše kmetice sledile grajskim gospodičnam in gospem. Pri izbiri oblačil so začele posnemati meščanke, ki so se drugače oblačile. Skoraj vsak kos perila je bil okrašen s čipko ali vezenino."

In kakšno je bilo vzdrževanje perila, ko še ni bilo pralnih strojev? "Zdi se mi, da so prali bolj malo, na roke, seveda, ženske so uporabljale pepel ali pa so za pranje uporabile doma izdelano milo. Perilo so sušile na soncu, da se je pobelilo."