Deseti najbogatejši Slovenec: nima vile ne jahte, rad pa kaj postori okoli hiše

Bogomir Strašek je direktor uspešnega podjetja KLS Ljubno, v katerem je zaposlenih 260 ljudi. Pa bi jih moralo biti bistveno več, če proizvodnje v preteklih letih ne bi v celoti avtomatizirali in robotizirali, kar jim prinaša višjo dodano vrednost in stabilno poslovanje. Tudi zaradi tega se je Strašek lani znašel med desetimi najbogatejšimi Slovenci, njegovo premoženje, ki ga predstavlja družba KLS, katere lastnik je, se je s slabih 90 milijonov povečalo na 105 milijonov evrov. Dovolj razlogov torej za obisk na Ljubnem, kjer Strašek živi že skoraj pol stoletja in je pred tremi leti postal tudi častni občan.

Katastrofalno leto 1990

»Takrat sem rekel, da so me Ljubenčani po 45 letih vendarle priznali za svojega,« se pošali uglajen gospod, čigar rojstni kraj je Rogaška Slatina. »Na otroška leta imam zelo lepe spomine. In še danes se rad vračam tja, saj imam tam večino sorodnikov in tudi prijatelje,« nam zaupa Strašek, nekoliko presenečen, da vemo, kje so njegove prave korenine, ki jim je po toliko letih ostal zvest tudi po dialektu, saj ne govori čisto nič po savinjsko.
Tudi prve delovne izkušnje je Strašek začel nabirati v slatinski Steklarni, a je kmalu odšel v Velenje, od tam pa leta 1972 v Zgornjo Savinjsko dolino, kjer si je pozneje ustvaril družino. V tem okolju, ki je bilo pretežno kmetijsko, nekaj pa se jih je ukvarjalo tudi s predelavo lesa, je začel orati ledino s kovinarsko stroko. Leta 1972 je bil na Ljubnem ustanovljen kovinarski obrat tedanjega podjetja Gradbenik Ljubno, pozneje se je imenoval Kovinarstvo Ljubno. Leta 1978 so v njem začeli izdelovati prve zobate obroče za avtomobilske motorje. Leta 1990 jih je močno presenetil nenaden stečaj njihovega največjega kupca z Reke in čez noč so ostali brez tretjine naročil. Isto leto jih je prizadela še katastrofalna poplava, zaradi česar so za dva meseca morali celo ustaviti proizvodnjo.

Ni mladih s tehnično izobrazbo

Še hujši udarec je sledil leta 1992 po razpadu nekdanje skupne države, saj so čez noč izgubili ves jugoslovanski in vzhodni trg. Ostali so brez naročil, 128 zaposlenih pa brez dela. Še danes se Strašek z grenkobo spominja tistega obdobja. »Šest let, vse do leta 1996, skoraj vsak mesec do zadnjega dneva nisem vedel, ali bomo lahko izplačali plače,« pove. In dodaja, da se sicer tistih časov z današnjimi tudi ne da primerjati, saj so danes v ospredju druge vrednote, pa tudi reševanja težav bi se najverjetneje lotil drugače kot takrat.


Danes ima KLS velik ugled, so konkurenčni in imajo kupce po vsem svetu. Specializirali so se za proizvodnjo zobatih obročev, ki so vgrajeni v vse avtomobile, ki imajo motor z notranjim izgorevanjem. Njihov tržni delež na globalnem trgu znaša 15 odstotkov, njihovi zobati obroči pa so vgrajeni v avtomobilih vseh pomembnejših avtomobilskih proizvajalcev na svetu. In kaj je tisto ključno, da se lahko obdržiš v poslovnem svetu? »Ni preprostega odgovora, ključnih stvari pa je več. Tri pa so vendarle najpomembnejše: da imamo visoko kakovost proizvodov in storitev, da izdelke pravočasno dobavljamo kupcem po vsem svetu in da imamo konkurenčne cene. Kar pa pomeni, da moramo varčno upravljati vse vire, tako človeške kot materialne in ne nazadnje energijo, obenem pa stalno povečevati produktivnost in razmišljati, kako biti še boljši. Pred leti smo stremeli k temu, da bi dohiteli konkurente, nato smo se ukvarjali s tem, kako bi jih prehiteli, danes pa se trudimo, da nas drugi ne bi prehiteli. To pa pomeni, da morajo biti vsi naši sodelavci zelo strokovni in učinkoviti, za čveke ni časa,« pravi Strašek. A so brez dvoma motivirani, da delajo dobro, saj je bila leta 2017 povprečna bruto plača v KLS 2040 evrov. A se kljub temu srečujejo tudi s fluktuacijo ter pomanjkanjem kadra, predvsem zato, ker v ruralnem okolju ni dovolj mladih s primerno tehnično izobrazbo. »Zato vsako leto na počitniško delo in prakso sprejmemo okoli 60 dijakov in študentov ter jim damo možnost, da spoznajo naše delo, mi pa spoznavamo njih in jih tudi prej in raje zaposlimo. A šolski sitem je pri nas zgrešen, saj šole same nagovarjajo dijake, da nadaljujejo izobraževanje za vsako ceno, samo zato, da bi imeli dovolj vpisov, v praksi pa se nato mnogi izmed njih ne znajdejo. Mi pa potrebujemo tudi dobre operaterje, orodjarje, strugarje, vzdrževalce. To so pri nas cenjeni poklici in nekateri zaslužijo toliko kot inženir. Dobri kvalificirani sodelavci so veliko vredni,« pravi Strašek, ki se še kako zaveda, da je delo vrednota.

Elektrika ni čista energija

Nekoliko zadržan je tudi do smelih napovedi, kako naj bi električna vozila že v bližnji prihodnosti zavzela primat na cestah. »Nisem vedež, da bi lahko napovedoval bodoči razvoj, nekaj pa vem: takšne revolucije ne gre pričakovati čez noč. Kar dve tretjini električne energije na svetu se pridobi iz umazanih virov in nikakor ni čista energija, za kar jo nekateri razglašajo. So pa električna vozila rešitev za zmanjšanje onesnaženosti velikih mest, denimo na Kitajskem. Moje mnenje je, da bo večja sprememba možna in upravičena takrat, ko bodo začeli električno energijo industrijsko pridobivati s fuzijo jeder.«
Sicer pa se število ljudi na svetu, ki se želijo voziti z avtomobili, še vedno povečuje. Afriški, indijski in kitajski trg, denimo, imajo ogromno potenciala za prodajo avtomobilov. »Se pa na proizvodnjo in pogon električnih vozil pripravljamo tudi mi,« pove Strašek, ki ga ta trenutek bolj skrbi gospodarsko ohlajanje, ki ga že močno občutijo. Prodaja avtomobilov v nekaterih državah je namreč močno padla. Razlogov za to je več, mogoče prihaja daljša kriza. Ko beseda nanese na bitcoine, se Strašek kar malo ujezi. »Bitcoin ni projekt, ki bi zaposlil kakšnega človeka, ampak nekdo razmišlja le, kako bi čim več zaslužil brez truda. Mi trdo delamo in zaposlujemo ljudi, zato je naša firma danes tudi toliko vredna. Zanimivo, da oblast bitcoine sploh dopušča, saj gre po mojem mnenju za neke vrste piramido,« razmišlja Strašek, ki slabe volje postane tudi, ko omenimo višje davke, ki jih je napovedovala vlada ob prihodu na oblast. »Če bi vlada davke znižala, bi podjetja lahko delavce bolje plačevala, ti bi več trošili, podjetja pa bi več vlagala v razvoj in to skupaj bi zanesljivo dalo dober rezultat na dolgi rok,« je prepričan Strašek.

Za teden dni v Portorož

Čeprav je to, da so sredi neokrnjene narave, tudi prednost, pa nas zanima tudi, kaj bo za KLS pomenilo, ko bo nekoč vendarle zagrajena tretja razvojna os od Šentruperta do Velenja in naprej proti Koroški. »Odločitev za to traso je za nas vsekakor dobra. Še bolje bi bilo, če bi zgradili še sodoben cestni krak vsaj do Mozirja. Ne avtoceste, temveč sodobno, bolj ravno cesto, saj se trenutno vse od izvoza pri Šentrupertu do Ljubnega le redko kje da peljati 90 kilometrov na uro. In tudi za turizem v Zgornji Savinjski bi to bilo izjemnega pomena,« meni Strašek, ki je v kraju in širše zelo poznan tudi po tem, da donira večje vsote denarja gasilcem, športnikom, zgornjesavinjski godbi pa tudi celjski bolnišnici. Zakaj ravno gasilcem? »Ker ti delajo veliko dobrih stvari, prostovoljno, če vprašamo ljudi, pa ti povedo, da se nanje tudi najbolj zanesejo,« pravi Strašek.
Blizu mu je tudi šport, zato ni presenetljivo, da močno športno društvo deluje tudi v okviru KLS. In kako on preživlja prosti čas in si polni baterije? »Za to je treba imeti več prostega časa. Poleg tega pa denar, ki ga zasluži KLS, ni za zapravljanje in ga vlagamo v nadaljnji razvoj podjetja,« pravi človek, ki kljub premoženju nima ne vile ne jahte. »Zame je praznik, če imam prosto soboto in lahko kaj postorim okrog hiše. Včasih sem rad hodil v planine, zdaj pa mi tudi za to primanjkuje časa. Pa štiri vnuke imam, ki so mi v veliko veselje. No, lani se je po dolgem času zgodilo, da sva šla z ženo za en teden na morje. In to na našo obalo, v Portorož. Kaj bistveno več pa niti ne potrebujem.«