Desetletnica tragedije na Blanci

Ko so začele 3. julija 2008 okrog 17. ure neusmiljeno zavijati sirene in niso pojenjale, se je med občane priplazila zla slutnja, da se je zgodilo nekaj strašnega. In res se je. Za 13 udeležencev Zadnjega spusta po Savi, kot ga je simbolično poimenoval nič hudega sluteči organizator, sevniški župan Kristijan Janc, je bil to res zadnji spust, saj so umrli v objemu Save.

Namen spusta je bil, da bi si predstavniki občin Krško in Sevnica, predstavniki krajevnih skupnosti in Infre, ki je bila pristojna za urejanje infrastrukture ob gradnji HE Blanca, še zadnjič ogledali Savo, preden jo ujamejo v pregrado HE Blanca, kajti potem plovba ne bi bila več mogoča. V resnici so Savo le nekaj dni prej že zajezili in jo spustili prek prelivnih polj. Udeleženci spusta so to vedeli, zato jim je bilo naročeno, da morajo ob HE Blanca ustaviti, čolne prenesti po kopnem pod jez HE in nadaljevati pot do Brestanice, kjer so jim v gostišču Ribnik pripravljali večerjo. Takratni župan Janc je v vabilu zapisal, da se bodo po vodi spustili z rafti z izkušenimi raftarji, med katerimi je bil tudi Aleš Logar iz Krmelja. A namesto raftov so pod železniški most v Šmarju, kjer je bil start spusta, pripeljali kanuje: 27 udeležencev spusta se je vkrcalo v štiri kanuje, štirje pa v spremljevalni gasilski čoln. Dobre volje so krenili na 15 km dolgo pot.

Usodna korita

Že dober kilometer po izplutju, na Radni, kjer je prek Save speljana brv za pešce, je zaradi močnega savskega toka eden od čolnov treščil v steber mostu in se prelomil, potniki pa so popadali v Savo. Pot je nadaljevalo le 25 udeležencev. Prvi je do elektrarne prispel krški čoln, za njim dva sevniška. Sevniški posadki sta se začeli pogajati, ali bi se vendarle, kljub drugačnemu dogovoru, spustili kar prek prelivnih polj. Krčani so jez zaobšli, oba sevniška čolna pa sta se spustila vsak prek svojega prelivnega polja. Slišati je bilo glasno kričanje, vpitje, ki so ga pripisovali navdušenju in adrenalinu, a kmalu so glasovi potihnili in prikazala se je grozljiva slika. Voda je v betonskih koritih vrtinčila vesla in čolne. A takrat še nihče niti slutil ni, da so ta korita postala grob trinajstih ljudi, ki so za seboj pustili otroke, očete, matere, brate in sestre in veliko veliko žalost.

Krška posadka, ki je v tem času po kopnem že prenesla čoln na drugo stran, se je poskušala približati ponesrečenim, a jim ni uspelo. Tvegal je tudi gasilski čoln, ki se je po mirnejšem delu spustil čez prelivno polje in pristal pod jezom. Iz vode je rešil županovo ženo, ki jo je edino vrglo čez sifon, preostale pa je vodni tok posrkal in premetaval. Iz vode so rešili še dve hudo poškodovani potnici, a jima ni bilo pomoči.





Vest o tem, da se dogaja drama na HE Blanca, se je hitro razširila. Na prizorišče so hiteli svojci tistih, ki so odšli na spust po Savi, a informacij o tem, kdo je preživel, kdo umrl, ni bilo. Na prizorišče nesreče je prihitela tudi Berta Logar iz Krmelja, Aleševa mama, ki je bil posadki dodeljen kot pomočnik. »To ni pošteno,« je hlipala, »najbolj žalostno pa je to, da nihče ne pristopi k nam, nihče nam nič ne pove, to ni pošteno. Tu zraven je moj sin, moj Aleš, moj še edini otrok, saj sta mi dva že prej umrla.«
Dvajset minut po nesreči so na kraj prihiteli reševalci in policisti, gasilci in podvodne reševalne službe. Istega dne so iz vode potegnili še tri nesrečnike.

V petih dneh po dogodku, ko so iz Zagreba sporočili, da so identificirali truplo še poslednjega iskanega, ki ga je Sava odnesla kar 25 kilometrov daleč, je bila obsežna reševalno-iskalna akcija končana.

Bolečina ostaja

Niti deset let po tragičnem dogodku, ko je v največji vodni nesreči pri nas doslej umrlo 13 ljudi, svojci o tem ne želijo govoriti. Nekateri so se spopadli s sodnimi mlini in od odgovornih terjali odškodnino oz. rento, a niso bili uspešni. Tudi ovadba zoper Milana Jamnika, lastnika kanujev, ki so mu očitali povzročitev splošne nevarnosti, je bila ovržena, medtem ko nihče ni s prstom pokazal na organizatorja. Še sploh ob dejstvu, da je bila z odlokom o plovbnem režimu, ki ga je podpisal župan Kristijan Janc, plovba prepovedana, a so jo kršili ravno tisti, ki so odlok sprejeli.

»Te smrti ne morem dojeti in je nisem prebolela,« pravi Berta Logar, ki se po smrti še tretjega svojega otroka, Aleša, zdaj spopada z rakom. »Rada bi poskrbela sama zase, kolikor se še da, saj tako in tako nikogar nimam,« pravi. Nekdanji krški župan Franci Bogovič pa: »Ta grozljivi dogodek me neprestano spremlja, ne mine dan, da ne bi pomislil nanj.« Zdi se mu, da še zdaj sliši grozljive krike svojih kolegov in sodelavcev, ko so padali v smrt.