Dijaka Maksa huda bolezen ni oropala bistrega uma in neverjetnih talentov (FOTO)

Maks Lenart Černelč je dijak 3. letnika škofijske klasične gimnazije, ki je pred časom v samozaložbi izdal svojo tretjo knjigo, dramo z naslovom Ali me slišiš? Maks ni običajen fant, temveč je kljub mladosti tudi velik umetnik, ki se izraža tako s slikanjem kot pisanjem. Zase rad reče, da je raziskovalni umetnik, sicer pa najstnik, ki ima spinalno mišično distrofijo. Zaradi diagnoze je precej navezan na domače ognjišče, veliko obveznosti za šolo opravi doma, s prijatelji se skoraj nikoli ne videva v živo. A Maks s pričakovanji zre v prihodnost: »Moje ustvarjanje bo več kot hobi, toda nekoč želim biti naravoslovec, znanstvenik. Zanima me biologija, pravzaprav bionika, zanima me razvijanje novih bitij,« pravi mlad sogovornik.

Neverjetni talent

»Maksa Lenarta bolezen, zaradi katere šolanje opravlja na daljavo, ni oropala izjemno bistrega uma in neverjetnih talentov,« pravi njegova profesorica slovenskega jezika Mateja Gomboc, tudi sama nagrajena in zelo plodovita pisateljica. »V okviru dramskega festivala v 2. letniku je Maks napisal besedilo, sošolci pa so ga uspešno odigrali na tekmovanju. Kratka dramska igra nosi zgovoren naslov Ali me slišiš?, nastala pa je v času epidemije, ko je bila slušna komunikacija še kako potrebna, tako s praktičnega kot psihološkega vidika. Prav o tem govori fabula drame. Dekle, ujeto v zadušljivo družinsko okolje, izgublja stik z razredno skupnostjo in prijatelji, celo simpatijo. Za zaprtimi vrati doma se dogaja marsikaj, čemur mlada iskalka ni kos. Dokler je končno nekdo ne sliši. Nazadnje njen premik omogoči tudi preostalim članom, zlasti očetu, da spregleda in zasliši, katera je prava pot do izhoda,« ozadje nastanka knjige opiše Gombočeva.

Večkrat nagrajena pisateljica Mateja Gomboc je profesorica, ki je navdušena nad mladeničevim ustvarjanjem. FOTO: Voranc Vogel

»Približno teden pred predvideno predstavo sem prejel povabilo sošolcev, ali jim lahko pomagam, ker so brez pravih idej. To je bil moj glavni motiv, torej da bi se aktivno vključil v šolsko dogajanje in se bolj povezal s sošolci. Mislim, da se nikomur izmed nas ni uspelo povezati in spoznati, kot bi se sicer, saj smo v gimnazijo, na novo pot, med nove ljudi, vstopili v obdobju epidemije. Vsi smo se večje obdobje šolali od doma, tako smo težje navezovali stike. Tokrat večino šolskega leta zaradi obolenja nisem bil izjema,« o svojem vzgibu za zapis pravi avtor drame Maks Lenart.

Šokantna tema

Zanima nas, kako je lahko tako doživeto zapisal izzive, s katerimi se soočajo liki v drami, ko pa je večino časa za zaprtimi vrati svojega doma. »Kot čuječ človek sem prejel dovolj informacij o stiskah mladih in družbenih težavah iz dnevnoinformativnih oddaj in na spletu. Prebral sem veliko resničnih zgodb, nekatere nam posreduje tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije. Bili smo primorani živeti v novih razmerah, gibanje in stiki so bili omejeni. Razdrobljene delčke, kot so porast duševnih motenj pri mladih in alkoholizma, izguba delovnih mest, problem prekarstva, upori proti ukrepom, na drugi strani velike stiske ranljivih zaradi množice tistih, ki niso spoštovali ukrepov, porast nasilja v družinah, femicid, samomorilnost, skrite zgodbe za štirimi stenami, obup, tragedije v domovih za ostarele, ko je veliko starejših umrlo zaradi covida, in tako dalje.«

S pisanjem dramskega besedila se je srečal prvič, igra naj bi trajala 20 minut, odziv sošolcev, pravi Maks Lenart, pa je bil različen. »Tema, o kateri sem pisal, se je izkazala za šokantno, morda bolečo, kljub humornim vložkom. Menim, da so nekateri morali vsebino v sebi predelati, premalo pa je bilo tudi časa, da bi se poglobili v vloge in odigrali igro, tako so se v tistem obdobju odpovedali dramskemu festivalu, ki je bil zaradi covida nato prestavljen,« se spominja sogovornik.

Ostal zvest sebi

Da bi besedilo bolj približal mladim, je želel vključiti več slengizmov. »Na tem področju sem bolj trd, zato sem za pomoč prosil nekdanjo sošolko, prijateljico Dašo Demšar. Vzela si je čas in me o tej temi podučila. Nato sem z novim znanjem celotno besedilo spremenil. A se je izkazalo, da se slogovno ne ujema in mi je postalo tuje, preveč sem se oddaljil od sebe. Vse sem znova predelal, dialogi so se v tem procesu izkristalizirali. Ne boste verjeli, staromoden jezik je zmotil le starejše bralce, babice, ki želijo biti in,« duhovito oriše mladi umetnik, ki je na koncu le poslušal svoj notranji čut. Kot pravi, je vztrajal pri tem, kar je želel povedati.

Literarni zgodovinar Igor Saksida je knjigi namenil spremno besedo. FOTO: Dejan Javornik

»Zgodba je odraz opazovanja sveta. Je pa res, da se srečujem tudi z ljudmi, ki imajo stiske. Stiske zaznam in poslušam. Rad bi znal pravilno pristopiti in pomagati. Zato berem o teh temah, v našem prostoru na primer cenim misli dr. Andreja Perka. Seznanjam se z logoterapijo, logoterapevt dr. Slobodan Vujasinović me izobražuje in usmerja na tem področju. Vidim in poznam ljudi, ki jim na pogled nič ne manjka, ne najdejo pa prave volje, pravega smisla,« opozarja sogovornik in dodaja, da je med mladimi veliko psiholoških težav.

»Prijateljica mi je povedala, da je v njihovem razredu več mladostnikov, ki obiskujejo psihiatra, da pa jih je po njenem mnenju vsaj še pol, ki bi ga morali, glede na stiske, ki jih imajo. Prepričan sem, da lahko veliko naredimo za sočloveka, če se poslušamo, se poskušamo poglobiti v doživljanje sogovornika, ne obsojamo in damo na stran svoja pričakovanja in prepričanja v želji pomagati,« je prepričan mladi umetnik, ki si želi, da bi njegovo dramo prebralo čim več mladih, torej tistih, ki jim je knjiga namenjena.

Ali kot dodaja Gombočeva, »kot profesorica slovenščine ocenjujem sodelovanje z Maksom kot izjemno priložnost, saj občudujem briljantnost njegovega razmišljanja in iskanja, kar je velik zgled že meni, predvsem pa njegovim vrstnikom. Dramsko delo Ali me slišiš? je odraz časa, ki se je dotaknil slehernega od nas in ga je Maks Lenart Černelč znal razgaliti v vsej pretresljivosti.«