Dimnikarji nekoč kar sami odklepali hiše
Štiriinpetdeset let je minilo, kar je Ivan Jelančič iz slavonske vasi Banićevac v občini Cernik po končani osnovni šoli sedel na vlak in se z rokami v žepu, brez vsake prtljage, pojavil pred svojim stricem v Sevnici. Štirinajstletni kratkohlačnik, ki je osnovno šolo končal z odliko, ob hrvaški pomladi, ki se je odvijala s protesti študentov, policijo in vojsko v pripravljenosti, ni imel možnosti vpisa v šolo, kar si je tako želel. Ker so doma otepali revščino, je kot najstarejši ob treh sorojencih pisal stricu v Sevnico, ali mu lahko »zrihta kakšno službo«. Stric mu je odgovoril, da prijateljuje z dimnikarjem, zdaj že pokojnim Silvom Osovnikarjem, in da lahko gre za dimnikarja. Ivan bi raje šel v šolo, a dimnikarstvo je bilo najhitrejša pot do zaslužka.
»Po ves teden smo bili na terenu, spali smo v štalah, ob nedeljah, ko naj bi počivali, pa smo izdelovali orodje in pripomočke, saj takrat tega ni bilo na trgu,« se spominja Jelančič. »Dimnikarji smo bili dobrodošli, spoštovani, lastniki hiš so nam zaupali ključe, saj so bili v službi,« o težkih, a lepih časih govori Ivan. Po dobrih desetih letih je Osovnikarjevo dimnikarstvo prenehalo delovati in treba je bilo najti službo. »Tone Simončič me je nagovoril, da greva skupaj v krško nuklearko, ki je takrat potrebovala veliko ljudi. Bil sem že na razgovoru,« pripoveduje Jelančič. Ko se je oglasil na občini, pri takratnem načelniku Medvedu ter uslužbenki Andreji Flajs, se je vse zasukalo drugače.
»Kje bomo pa zdaj našli dimnikarja,« sta si bila enotna in Ivana pregovorila, da je postal obrtnik dimnikar. »Vsaka čast jima, da sta me pregovorila in sem ostal vse življenje v dimnikarstvu,« jima je hvaležen. Prav tako vsem, ki so mu, ko je kot neznani fantič prišel v Sevnico, pomagali.
S ščetkami v Evropo
Sprva je delal sam, nato se mu je pridružil brat Marjan; vsa družina je namreč pozneje za njim prišla v Sevnico. Podjetje, ki se je pred desetimi leti preimenovalo v Snedim, danes zaposluje 19 ljudi in je največje tovrstno v Sloveniji. Ivan se je pred dvajsetimi leti upokojil, družbo je prevzela žena Ana. Pred tremi leti se je tudi ona upokojila in je vodenje prevzela hčerka Snežana, hčerka Mojca pa dela v administraciji. Prav Snežana je dala pobudo, da bi nadgradili podjetje in mu dali novo vrednost.
Odkupili in prevzeli so podjetje Veti iz Kranja, ki se ukvarja s ščetkarstvom in kovinsko galanterijo in s katerim so dolga leta sodelovali, ter ga preselili na novo lokacijo ob Sevnični. Ko je Anton Vamberger, lastnika podjetja Veti, začel bolehati, se je odločil, da podjetje proda. »Ko ugotoviš, da delaš škodo lastni firmi, je čas, da greš,« pribije, ponosen, da so ščetke in krtače, ki so nastale v njihovem podjetju, obšle Evropo.
Po ves teden smo bili na terenu, spali smo v štalah, ob nedeljah, ko naj bi počivali, pa smo izdelovali orodje in pripomočke.
Tudi direktorica Snedima se pohvali, da njihovi izdelki našli pot predvsem v Veliko Britanijo pa tudi na Finsko. En del proizvodnje pokriva orodje za dimnikarje, druga veja so specialne ščetke, tretja je industrijski program in četrta krtače za ventilatorje in prezračevalne sisteme. Da se napredka družinskega podjetja veseli tako lokalna kot širša skupnost, je pokazal obisk ob odprtju poslovne enote Veti, ki so se ga udeležili predstavniki občine, območne in slovenske obrtno-podjetniške zbornice kot tudi vrh sevniških in slovenskih gasilcev, ki v sistemu zaščite in reševanja še kako potrebujejo take pripomočke.
