Dišalo je po čušpajzu

Pred štirinajstimi leti je v Kostelu močno zadišalo po čušpajzu, enolončnici, ki je mešanica jesenskih dobrot z vrta, ki jim dodajo malo pustega mesa, preostalo pa je skrito v začimbah. Nekoč je bila na krožniku pri sleherni hiši na Kostelskem, danes pa jo znajo skuhati le starejši.

»Zelenjave je na kostelskih vrtovih zaradi slabe letine manj kot običajno, a vendarle več kot dovolj, da smo letos, žal prvič brez našega predsednika in pobudnika te prireditve, aprila umrlega dr. Stanka Nikoliča, pripravili tekmovanje v kuhanju čušpajza v Selu, na turistični kmetiji Padovac,« je zbrane nagovorila Nataša Letig Žagar, predsednica Turistično-športnega društva Kostel.

Sedem ekip oziroma dvajset kuharjev se je izkazalo z mojstrskim obvladovanjem temperature v kotličkih, ki so jih postavili na plin ali drva. Tudi Suzana Bahor iz Bele krajine: »Toča nam je letos prizanesla, na vrtu je bilo zelenjave zadosti. Sicer smo na tem tekmovanju že četrtič. Kuhamo po starih receptih, začinimo pa po svoje. Za okus smo dodali šetraj in brinove jagode.«

Menda je bila v 19. stoletju jed znana po vsej monarhiji, Kostelci, strnjeni v domače društvo, pa so ji dodali še nekaj lokalnega in jo za vselej vzeli za svojo. »Tukaj jo očitno gojijo kot lokalno, čeprav jo, ne da bi vedeli za ime, kuhajo tudi po drugih pokrajinah,« je razlagal Jože Senegačnik iz Smrjen, ki je tokrat ob kotličku stal sam. Zelenjavi je dodal zajčje meso, fižol je zamenjal z grahom in veliko drugih začimb.

Da je čušpajz tradicionalna jed ljudi s slovenske in hrvaške strani Kolpe, je pritrdil Dado Klobučar, predsednik sorodnega društva z Broda na Kolpi, ki že deset let plete sosedske niti s Kostelci: »Ekipo sem okrepil z mojstricama kuhanja z Reke in iz Zagreba. Takole bom rekel, mi prinašamo celinsko-mediteranski duh v podalpsko ozračje.«


Tričlansko žirijo je vodil Leon Pogelšek. Imela je veliko dela, da je izbrala najboljšo jed. Ta je brbotala v kotličku Branke Letig, ki se je na tekmovanje prijavila po naključju: »Hčerka je na dan tekmovanja dejala, 'mami, vzemi predpasnik, primi kuhalnico, kotliček je že pripravljen, kuhanja si itak vajena'. Privolila sem in v ekipo, ime sva ji dali Kotlič zdravja, poklicala še snaho Barbaro. Hitro sem na vrtu nabrala zelenjavo. Mesa je bilo bolj malo. Domači okusi pač, po receptih moje mame.«
Veseli Vampki iz Smrjen so po oceni žirije skuhali drugo najbolj okusno jed, tretjo pa kostelsko Velemesto Rajšele.