Divja horda po kavbojsko gnala živino (FOTO)

Prvi letošnji sneg, ki je pobelil velikolaški drn in strn, ter lepo sončno vreme zadnjega vikenda sta del pravljice robarskega konjeniškega društva Divja horda z Roba pri Velikih Laščah, ki že dobro desetletje združuje ljubezen do konj in narave. V slogu ameriškega Divjega zahoda vsako leto od tam skozi Mišjo dolino in vas do velikolaškega trga ženejo živino s pašnikov na prezimovanje v zimsko rezidenco nedaleč od središča občine. Tokrat so se zbrali že šestnajstič. »Zdi se mi, da je bil tudi tisti zimski dan tako sončen, ko se je družba po naključju dobila za točilnim pultom v gostilni na Mali Slevici. Dejal sem, Milan, ti si velik kmet, živino, ki se pase na številnih pašnikih, lahko pred zimo do skupnega hleva pri Velikih Laščah, pravimo mu rezidence, priženemo po kavbojsko, a vendarle po naše,« se spominja Milan Žitnik - Laki.

Dve leti po tem, tudi z izkušnjami s prvega pregona, so na Robu ustanovili Divjo hordo, ki je v tem času spletla vezi s številnimi sosednjimi društvi po vsej Sloveniji. Konjsko tovarištvo se tudi z uglašenim pregonom Milanove črede vse bolj poglablja. »Doslej so nam pomagali prijatelji iz vseh slovenskih pokrajin, z Goričkega, Štajerskega, iz osrednje Slovenije, Gorenjske, Dolenjske in Primorske ter celo Avstrije,« je v sedlu, po daljšem pomenkovanju pred zadružnim domom na Robu in toplem napitku (za korajžo), dejal Milan Kaplan, ki že 20 let ekološko kmetuje oziroma od pomladi do pozne jeseni na več pašnikih pase 70 glav živine; večinoma goveda. Tokrat jih je na pot šla polovica, druga, ki je bližje hlevu, pa se bo tam še naprej pasla. »Varoval jo bo električni pastir oziroma jaz. Zase pravim, da sem zgolj pastir, a ker imamo elektro izobrazbo, sem še električni čuvaj,« je šale zbijal gospodar.

Nekaj deset centimetrov snega je konjenikom šlo na roko, a jim previdnosti ni manjkalo. »Res je, da na poti živina, prvo smo pobrali v Dolščakih in jo združili na Brankovem, ne bo zavila na sosedove vrtove, a bo zagotovo kakšna švignila iz skupine in zavetje poiskala v grmovju. Izkušnje kažejo, da jo je takrat težko rahlo prestrašeno spraviti med potujočo čredo. Prav tako ni odveč taktnost pri pregonu, predvsem pri visoko brejih kravah, ki ne zdržijo poti, saj se lahko zgodi, do bomo morali kakšno na prikolici pripeljati do obore,« je Milan natanko razložil. Prav je imel. Že pri prvem odvzemu živine na razmočenem pašniku ob potoku je, preden so se kopita dotaknila asfalta v smeri proti prvi postojanki na Brankovem, krava iz črede nenadoma zavila v smrekov gozd. Ubrala jo je čez drn in strn, nato so jo obkrožili in s tehniko z lasom le spravili na cesto.

»Vaja dela mojstra. Ne le ta primer, tudi drugače je pregon tako usklajen, da čreda sproščeno ubira pot do obore,« Jožeta Ruparja, poveljnika horde, ni presenetil množični odziv jezdecev. Miha Cebek in Maša Šolman s Ptujske Gore s prepoznavnim črnim klobukom, oba z mednarodnimi izkušnjami s konjskimi storitvami, sta vsakič navdušena nad uglašenim karakterjem konj in goved. »Prvič sem na Robu, to, kar vidim, mi kaže, da se bom v te kraje, med prijatelje, zagotovo še vrnil,« obljublja Milan Plut iz Rožnega Dola pri Semiču. Marjan Žitnik in Jani Ciber sta k sosedom prijezdila z Golega, Toma Žmuc iz Male vasi pri Grosupljem, Tomaž Hren in Jože Arko iz Ribnice. Doživetja na snegu, ob mukanju živine in rezgetanju konj, pomenkovanju na postojankah, so navdušila tudi druge jezdece.

Še posebno veličasten je bil prihod horde na velikolaški trg. Ropot podkev je rezal sončni dan in pritegoval pogled voznikov in mimoidočih, konjenica pa je mimo župnijske cerkve pregon nadaljevala do bližnjega zimskega bivališča. Tam so se v zahvalo lahko bogato okrepčali in si zaželeli, da naj bo leto 2020 vsem naklonjeno.