Do boljšega počutja kar v domači kuhinji

KAMNIK – Lani se je na našem trgu pojavila prva slovenska kombuča, ki je pravzaprav fermentiran čaj z različnimi okusi. V zgodbo o kombuči sta vpeta brata, 21-letni Mirza in 29-letni Zlatan Ljubijankić iz Kamnika, ki sta se nadvse resno lotila posla.

Julija lani sta začela v kleti hiše v Volčjem Potoku, kjer je bila nekoč gostinska kuhinja, proizvodnjo in polnjenje kombuče v 330-mililitrske stekleničke. A pot ni bila tako enostavna, niti začetek ne.

Najprej je spregovoril Zlatan, ki pravi, da se je s kombučo prvič srečal v Chicagu v ZDA: »Z ženo sva obiskala inštruktorja za jogo, ki je pripravljal ta napitek. Moja žena ni bila najbolj navdušena nad vonjem te pijače, spomnila pa se je, da jo je pripravljala njena mama. Najin prijatelj nama je potem razložil, da pijačo mešajo s pomarančnim sokom, da je dobra za pitje. Izvedela sva, da je v Ameriki na voljo v trgovinah, imajo kar pet proizvajalcev. Pri njih je to zdaj velik bum. Prijatelj mi je dal gobico, iz katere se pripravlja kombuča, nato pa sem jo odnesel na Kanarske otoke, kjer sem nekaj časa živel.«

Nato je spregovoril Mirza: »V tem obdobju je za rakom na črevesju zbolel najin oče. Hoteli smo mu pomagati, zato smo iskali neko obliko pomoči. Kombuča je zelo dober probiotik in čisti telo. Med počitniškim delom sem se odpravil na Kanarske otoke in podrobneje spoznal kombučo, to je gobo, čaj, vonj in okus. Tam je tudi nastala najina prva kombuča.«

Mirza se je nato vrnil v Slovenijo, trdno odločen, da se začne ukvarjati s pripravo tega napitka. Pijačo so najprej pripravljali za domače potrebe, potem je šlo zares: »Obstajajo trije razlogi: prvi je bila očetova bolezen. Med pripravo domače kombuče sem opazil, da se je v naši nekoliko čudni atmosferi, ki je bila povezana z očetovo boleznijo, kljub temu dogajalo nekaj pozitivnega. Pozabili smo na tegobe, zaradi katerih smo bili vsi prizadeti. V nas se je naselilo nekaj novega, odločeni smo bili, da se bomo s tem resno ukvarjali. To smo si vzeli k srcu. Obstajala je tudi neka dobra volja. In nato smo ugotovili, da na tržišču ni nobene ustekleničene slovenske kombuče. Spoznali smo, da je to mogoče res prava poslovna priložnost. In imel sem srečo, da sem se v četrtem letniku srednje šole seznanil z Ustvarjalnikom, organizacijo s posebnim programom za spodbujanje podjetništva, kjer ti odpirajo okna priložnosti. Želel sem si na Obalo in se vpisal na fakulteto za menedžment, vendar sem po šestih mesecih obupal in se vrnil v Kamnik. Želel sem si namreč delati in razvijati osnovno idejo do konca.«

Vrnitev v domače gnezdo ni bila lahka, poudarja Mirza: »Najprej smo ustanovili družinsko podjetje BeLife, potem smo začeli iskati ustrezen prostor. Za vse sem bil popolnoma sam, ker je bil Zlatan še v tujini, vendar mi je na daljavo seveda lahko pomagal. Moral sem poiskati dobavitelje stekleničk, čajev in podobno. Zbrala sva denar, nabavila opremo in vse, kar je bilo potrebno za skromen začetek.«

In kaj pravzaprav je kombuča? »To je pijača iz istoimenske gobe – kvasovk in bakterij, ki fermentirajo čaj, v katerega jih dodamo,« pravi Mirza. »Napitek izvira iz Azije, kjer so ga nekoč imenovali božji čaj ali eliksir življenja. Ime je verjetno posledica dejstva, da pri fermentaciji nastanejo številne snovi s poživljajočim, zdravilnim in razstrupljevalnim učinkom. Okus sicer spominja na mošt, je pa odvisen od čaja, ki ga uporabimo. Je živilo, ki pomaga uravnovesiti prebavo in močno izboljša počutje, vzdržuje imunski sistem in pripomore k stabilnosti. Doma brez nje ne mine nobeno kosilo.«

Strokovno bi razložil takole: »Kvas in bakterije morajo biti v simbiotičnem razmerju. Kvas dela fermentacijo in alkohol, na drugi strani pa so bakterije, ki nam dajejo probiotike, kisline in vitamine, in one se hranijo z alkoholom, ki ga kvasovke proizvedejo. Vse to mora biti v ravnovesju oziroma simbiozi. To je živa stvar, ki jo je težko imeti pod nadzorom.«


Trenutno so na voljo štirje okusi, in sicer klasika kot originalna kombuča, okus ingverja in limonske trave, rdeč okus maline oziroma sadne pravljice in slovenska konoplja. »S tem smo dobili tudi neko potrditev, da smo na pravi poti,« v en glas potrdita brata. »Vsak okus ima svojo zgodbo, zakaj je nastal, bistvo vsega pa je, da sledimo tradicionalni pripravi kombuče, kar zelo poudarjava. Tako kot jo pripravljajo babice v svojih posodah, tako jo midva delava v vinskih sodih, ki so narejeni po najini zamisli oziroma potrebah. Napitek ni pasteriziran, kar je zelo pomembno. Še nekaj: uporabljamo izbrane in kakovostne čaje, dodajamo povsem navaden sladkor, v najini kombuči ni nobenih kemikalij. Taka kombuča je pristna in taka gre na polnjenje v stekleničke. Vse, kar je v njej, je torej povsem naravno.«


Jo ljudje poznajo? »V tem prvem letu sva obiskovala razne sejme, tako da lahko rečem, da sva prekrižarila tako rekoč vso Slovenijo,« odgovarja Mirza. »Ugotovila sva, da jo ljudje poznajo in da jo pripravljajo doma. Žal pa, ko za dan ali dva zapustijo dom, na napitek preprosto pozabijo. In potem jim preprosto ni več všeč. Ko pa vidijo naše steklenice, se vprašajo, ali je to sploh mogoče. Enostavno ne najdejo povezave med domačo posodo in našo stekleničko. Ko poizkusijo najino kombučo, se šele zavedajo, zakaj taka razlika. Nekaj pa je tudi res: trg še ni navajen na nov okus.«