Do planinske koče prinese tudi hladilnik

Ne samo da je Orožnova koča prva slovenska planinska koča – letos poleti so svečano obhajali njeno 125-letnico –, zagotovo jih ni veliko, h katerim bi kar na ramenih gor in dol nosili prave pravcate hladilnike. Prav to je te dni počel Franci Beguš, 64-letni oskrbnik koče na planini Za Liscem pod Črno prstjo, ko se mu je eden od treh pokvaril. V ponedeljek ga je zadel na ramena, v četrtek pa ga je, popravljenega v Ljubljani, odnesel nazaj v kočo. Šestintridesetkilogramski plinski hladilnik in krošnja sta bila skupaj težka kar 40 kilogramov. »Ja, če se ti pokvari hladilnik, ga je pač treba nesti na popravilo. Saj sem se sam odločil, da bom oskrbnik. Na srečo vsaj ni bilo snega in mi ni bilo treba gaziti. Poleg tega je bilo dol veliko težje kot gor,« se je namuznil, ko smo ga povprašali, ali res ni kakšne druge možnosti, kot je nošnja tolikšnega tovora na ramenih.

Pomagajo mu Bohinjci

»Oja, so druge možnosti, včasih so take reči nosili s konji. Ampak zakaj bi bil odvisen od konja, pa še drago bi me stalo, 80 centov na kilogram teže. Poleg tega sem še čisto dobro pri močeh in se niti malo ne počutim starega. Dokler bom lahko, bom nosil,« pripoveduje zelo priljubljeni oskrbnik, ki se ga verjetno mnogi še spominjajo tudi s planinskega doma na Ledinah v Kamniško-Savinjskih Alpah. Zdaj je za njim že šest zimskih sezon na Orožnovi koči in tri letne. Do pred tremi leti je namreč kombiniral in bil poleti na Ledinah, zdaj je kar vse leto zapisan Bohinju.

Ker do Orožnove koče ne vodita ne cesta in ne tovorna žičnica, mora tudi vso hrano, pijačo in opremo znositi do koče, ki stoji na nadmorski višini 1346 metrov. Pot je mnogo daljša pozimi, ko zaradi snega cesta iz Bohinjske Bistrice oziroma z Raven ni več prevozna in traja skoraj dve uri. Zato pred snegom še zvozijo in znosijo trajne izdelke in pijačo, pozimi pa znosi sveža živila, kot so kruh, skuta ali jabolka. »A tu imam veliko pomočnikov. Ko me vidijo, kako tovorim stvari, se mi kar sami javijo in mi pomagajo. Eno tretjino stvari mi gotovo znosijo Bohinjci, prijatelji Orožnove koče, pa moji prijatelji iz Lesc in Ljubljane. Aprila pa skupaj vzamemo lopate v roke in skidamo sneg s ceste, da imamo samo pol ure nošnje,« pripoveduje.

Zdrav, odkar je oskrbnik

Še posebno zanimivo je, da se je Franci za oskrbništvo odločil leta 2011, ko so ga začele pestiti različne zdravstvene težave, med drugim bolečine v križu in stres. Zato je pustil službo strojnega ključavničarja in odšel v gore. A kako nosi težke hladilnike, če pa ima težave s hrbtom? »Ha, ha, to so me tudi doma spraševali. Veste kaj, prav nobenih težav nimam več, odkar sem oskrbnik. To delo je super in bolečine v križu so kar nekako izginile. Saj me kdaj zagrabi, ko cepim drva, a sicer sem zelo v redu. Niti pod stresom nisem več,« se smeje dobre volje.

Na Orožnovo kočo zunaj glavne sezone, to je od prvega četrtka v oktobru do sredine maja, prihajajo predvsem domačini, že omenjeni prijatelji Orožnove koče. Tako kot v marsikateri planinski postojanki, se vpisujejo v vpisno knjigo in med seboj tekmujejo, kdo bo imel več vpisov. »Vendar sem vpisovanje nekoliko omejil, saj ne bi bilo prav, da bi hodili samo k meni na kočo, ko je pa še toliko lepih hribov v okolici. Greh bi bil, da bi bile idealne razmere za turno smuko na Rodici, pa bi k meni hodili zaradi vpisov. Zato se od četrtka do nedelje, ko je koča odprta, lahko vpišejo samo dvakrat. Konec maja pa naredimo slavje in razglasimo zmagovalce. A pri tem sploh ne gre za tekmovanje, bolj za druženje,« pripoveduje.

Se je že kdaj zgodilo, da pozimi čez vikend zaradi slabega vremena, morda snežnih zametov, ni bilo nikogar k njemu in je čisto sam samcat preživel štiri dni? »Ne, to se ni zgodilo še nikoli v šestih letih. Morda je bil kakšen dan, ko ni bilo nikogar, a se tega niti ne spomnim. Sem pa velikokrat ob sobotah zvečer sam in takrat si naštimam glasbo in malo pomivam posodo in pospravljam,« opiše, kako luštno se ima.

Tudi za to, da v naših gorah občasno odmeva klasična glasba, je kriv prav Franci. Že na Ledinah je zaslovel kot organizator gorskih koncertov in to tradicijo nadaljuje tudi v Bohinju. Klasična glasba ga namreč spremlja že od mladih nog, ko je igral rog in pel v zboru. Pri petju je spoznal tudi nekdanjo ženo, profesorico klavirja, in povsem logično je bilo, da so njuni trije otroci hodili v glasbeno šolo. »Zdaj so vsi trije profesionalci, sin je klarinetist v Slovenski filharmoniji, hči uči violončelo na glasbeni šoli Moste, mlajša hči pa je baletka v SNG Opera. Ko sem postal oskrbnik, sem si ljubezen do glasbe želel ohraniti in tako sem začel vabiti razne skupine. Oboji smo bili navdušeni, poslušalci in glasbeniki. Zdaj mi jih niti ni treba več klicati, saj me kar sami in vprašajo, ali bodo še kdaj lahko prišli. To, da pridejo igrat za svojo dušo, mi zelo veliko pomeni,« sklene oskrbnik.