STRELJAL NA PARTNERICO IN IZGINIL
Do pogrešanega očeta kritičen, a ga še išče
Jože Pirh se je rodil s cerebralno paralizo, ciljev za letos pa mu ne manjka. Njegov oče je maja 2017 streljal na partnerico in izginil.
Odpri galerijo
Jože Pirh mlajši vodi navijaško skupino Kelti Novo mesto. FOTO: Drago Perko
NOVO MESTO – »To je bilo naporno leto, težko. Upam, da bo letošnje boljše!« nam prizna Jože Pirh, srečamo se v Novem mestu, kjer živi v skromni sobici. Praznikov ni preživel doma, ampak pri teti v Kostanjevici, kjer so mu v dneh, ko ni ravno prijetno biti sam, še manj pa osamljen, pričarali nekaj domačnosti. Pa saj Jože ne tarna, ampak se bori.
Danes ima 31 let. Od rojstva ima težave z gibanjem, rodil se je s cerebralno paralizo. Pri osmih letih je shodil, pred tem pa imel 19 operacij. »Mama mi je kmalu umrla. Živel sem v Varstveno-delovnem centru Novo mesto. Po osmih letih sem ga zapustil, danes živim v skromni podnajemniški sobi. Rad bi šel na svoje, odkupil družinsko stanovanje in s pomočjo osebnega asistenta zaživel dostojno življenje,« je ena od želja, ki jih Jože polaga na oltar za to leto.
»Želim si na svoje in do konca zbrati denar, ki še manjka. Hvala vsem, ki ste že pomagali in še boste. Veliko ste naredili zame, to mi ogromno pomeni. Vem, da nisem sam in od vseh pozabljen!« poudari Jože, ki ste mu na pomoč priskočili tudi bralke in bralci Slovenskih novic s pomočjo Krambergerjevega sklada.
Kljub hendikepu, ki mu ga je dala narava, se ne boji novih izzivov. Zase skrbi sam, letos mu bo pomagal asistent, vozi avto, rad pa bi še šolal in tudi delal! »Željo imam po novi izobrazbi. Rad bi začel nekaj delati, da bi bil koristen,« poudari naš sogovornik, ki je zavoljo težav sprva obiskoval novomeško izobraževalno ustanovo OŠ Dragotin Kette, šolo za otroke s posebnimi potrebami, kjer je sklenil skrajšan program. Potem se je selil v Kamnik v Zavod Cirius, kjer so mu po šolanju priznali narejeno osnovno šolo, zatem pa je začel šolanje elektro smeri. Zaradi zahtevnih razmer doma je to opustil in se vrnil na Dolenjsko.
»Zelo me zanima računalništvo, v Šolskem centru Novo mesto imajo primeren program zame. Jeseni se bom vpisal in naredil nekaj iz sebe!« odločno pove Jože, ki je tudi zelo dejaven prostovoljec pri Razvojno-izobraževalnem centru Novo mesto, pomaga pri društvu Sonček, vodi pa tudi navijače Košarkarskega kluba Krka Novo mesto, njihove tekme ne izpusti! »Z veseljem pa bi hodil v službo in delal. Na recepciji bi se znašel, tudi s sprejemanjem telefonom ne bi imel težav, za lažje operacije obvladam tudi računalnik. Hvaležen bi bil, če bi mi katero podjetje na Dolenjskem ponudilo priložnost!« upajoče pristavi.
V leto 2019 je šel Jože s še eno željo, ki pa bo težje uresničljiva. »Skrita želja je, a vem, da je skoraj nerealno, da se najde moj pogrešani oče. To je moj oče, ki je zame naredil veliko. Poskrbel je zame,« Jože z rahlo zamolklim in žalostnim glasom spregovori o danes 62-letnem Jožetu Pirhu. To je oče našega sogovornika, pogrešajo pa ga že od maja 2017, ko je pristal na straneh črne kronike. Novomeški kriminalisti so ga obremenili kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Devetega maja 2017 je v zgodnjih jutranjih urah v kraju Dobe pri Kostanjevici na Krki proti stanovanjski hiši izstrelil naboj, meril je v svojo nekdanjo partnerico Jerico Vaupič. Na srečo je prvič strelno orožje zatajilo, v drugo pa je metek pristal v vratih.
»Tega dejanja ne odobravam!« poudari Jože Pirh mlajši, ki priznava, da ga je vse skupaj krepko prizadelo. #Bal sem se, da se bo zgodilo kaj takega ... Vem, da je moj oče svoji novi družini omogočal vse, potem se je poškodoval. Bal se je, da bo izgubil še eno družino. Potem vemo, kaj se je zgodilo. Ponavljam, očetovega dejanja ne odobravam!« je jasen Jože, ki ni izgubil vere, da očeta le kje najdejo.
Do takrat pa sam bije boj dalje. Za boljši jutri, predvsem pa za vzor vsem, ki se tako ali drugače bojujemo v svojih bitkah. »Nikomur se nočem smiliti. Borec sem, hočem in zmorem. Za pomoč prosim le, ko sam resnično ne zmorem. Na srečo imam okoli sebe precej dobrih ljudi, eden teh je zagotovo Janez Zagorc, ki je kot moj drugi oče,« Jože ne skriva hvaležnosti.
Bolnišnica in mamina smrt
Danes ima 31 let. Od rojstva ima težave z gibanjem, rodil se je s cerebralno paralizo. Pri osmih letih je shodil, pred tem pa imel 19 operacij. »Mama mi je kmalu umrla. Živel sem v Varstveno-delovnem centru Novo mesto. Po osmih letih sem ga zapustil, danes živim v skromni podnajemniški sobi. Rad bi šel na svoje, odkupil družinsko stanovanje in s pomočjo osebnega asistenta zaživel dostojno življenje,« je ena od želja, ki jih Jože polaga na oltar za to leto.
Jožeta Pirha pogrešajo že od maja 2017. FOTO: PU Novo mesto
»Želim si na svoje in do konca zbrati denar, ki še manjka. Hvala vsem, ki ste že pomagali in še boste. Veliko ste naredili zame, to mi ogromno pomeni. Vem, da nisem sam in od vseh pozabljen!« poudari Jože, ki ste mu na pomoč priskočili tudi bralke in bralci Slovenskih novic s pomočjo Krambergerjevega sklada.
Kdo bi mu dal delo?
Kljub hendikepu, ki mu ga je dala narava, se ne boji novih izzivov. Zase skrbi sam, letos mu bo pomagal asistent, vozi avto, rad pa bi še šolal in tudi delal! »Željo imam po novi izobrazbi. Rad bi začel nekaj delati, da bi bil koristen,« poudari naš sogovornik, ki je zavoljo težav sprva obiskoval novomeško izobraževalno ustanovo OŠ Dragotin Kette, šolo za otroke s posebnimi potrebami, kjer je sklenil skrajšan program. Potem se je selil v Kamnik v Zavod Cirius, kjer so mu po šolanju priznali narejeno osnovno šolo, zatem pa je začel šolanje elektro smeri. Zaradi zahtevnih razmer doma je to opustil in se vrnil na Dolenjsko.
Rad bi šel na svoje, odkupil družinsko stanovanje in s pomočjo osebnega asistenta zaživel dostojno življenje.
»Zelo me zanima računalništvo, v Šolskem centru Novo mesto imajo primeren program zame. Jeseni se bom vpisal in naredil nekaj iz sebe!« odločno pove Jože, ki je tudi zelo dejaven prostovoljec pri Razvojno-izobraževalnem centru Novo mesto, pomaga pri društvu Sonček, vodi pa tudi navijače Košarkarskega kluba Krka Novo mesto, njihove tekme ne izpusti! »Z veseljem pa bi hodil v službo in delal. Na recepciji bi se znašel, tudi s sprejemanjem telefonom ne bi imel težav, za lažje operacije obvladam tudi računalnik. Hvaležen bi bil, če bi mi katero podjetje na Dolenjskem ponudilo priložnost!« upajoče pristavi.
Očetovega dejanja ne odobrava
V leto 2019 je šel Jože s še eno željo, ki pa bo težje uresničljiva. »Skrita želja je, a vem, da je skoraj nerealno, da se najde moj pogrešani oče. To je moj oče, ki je zame naredil veliko. Poskrbel je zame,« Jože z rahlo zamolklim in žalostnim glasom spregovori o danes 62-letnem Jožetu Pirhu. To je oče našega sogovornika, pogrešajo pa ga že od maja 2017, ko je pristal na straneh črne kronike. Novomeški kriminalisti so ga obremenili kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Devetega maja 2017 je v zgodnjih jutranjih urah v kraju Dobe pri Kostanjevici na Krki proti stanovanjski hiši izstrelil naboj, meril je v svojo nekdanjo partnerico Jerico Vaupič. Na srečo je prvič strelno orožje zatajilo, v drugo pa je metek pristal v vratih.
Lahko mu pišete»Če bi mi kdo ponudil delo ali priložnost, naj mi kar piše na e-naslov joze.pirh21@gmail.com!« še enkrat pove Jože v upanju, da se najde kaj zanj.
»Tega dejanja ne odobravam!« poudari Jože Pirh mlajši, ki priznava, da ga je vse skupaj krepko prizadelo. #Bal sem se, da se bo zgodilo kaj takega ... Vem, da je moj oče svoji novi družini omogočal vse, potem se je poškodoval. Bal se je, da bo izgubil še eno družino. Potem vemo, kaj se je zgodilo. Ponavljam, očetovega dejanja ne odobravam!« je jasen Jože, ki ni izgubil vere, da očeta le kje najdejo.
Dobri ljudje okoli njega
Do takrat pa sam bije boj dalje. Za boljši jutri, predvsem pa za vzor vsem, ki se tako ali drugače bojujemo v svojih bitkah. »Nikomur se nočem smiliti. Borec sem, hočem in zmorem. Za pomoč prosim le, ko sam resnično ne zmorem. Na srečo imam okoli sebe precej dobrih ljudi, eden teh je zagotovo Janez Zagorc, ki je kot moj drugi oče,« Jože ne skriva hvaležnosti.
