Do ponesrečenca kdaj pridejo tudi prepozno

Devetnajstega decembra lani je ravno pred večerjo pozvonil pozivnik. Izkušeni ter ustrezno opremljeni planinec, 39-letni Domen Lazar iz Krškega, se še ni vrnil z Grintovca. Prva ekipa reševalcev je brž odhitela proti vrhu. Malo je rosilo, višje snežilo, proti vrhu pa je ob megli za nameček še močno pihalo. Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika in gorski reševalec pri GRS Kamnik, je na družabnem omrežju zapisal: »Večerno-nočna akcija našega društva. Ena ekipa na terenu v res neugodnih razmerah, druga v pripravljenosti, tretja pa še s kranjske strani. Žal neuspešna.« Tri dni pozneje, 22. decembra, je samo še dodal: »Danes so našli fanta, ki smo ga iskali že v petek ponoči. Žal je izid tak, kot si ga nismo želeli, smo ga pa po tihem pričakovali.« Mrtvega planinca so našli na zaledenelem območju; policisti pa so ob tem ponovno opozorili na zelo nevarne razmere v gorah.

»Težko je ocenjevati, kaj je botrovalo tragediji, saj je bil planinec primerno opremljen za takšen vzpon in tudi v gorah nadvse previden,« je nekaj dni zatem premišljevala Vladimirjeva žena Irena Mušič Habjan, gorska reševalka in tajnica prej omenjene GRS Kamnik. »Intervencija je bila težavna že zaradi otežene vidljivosti, saj je iskanje potekalo v temi oziroma ponoči. Že v petek čez dan se je na vrhu Grintovca zadrževala megla, kar je poslabšalo vidljivost. Razmere na gori so zimske, kar pomeni, da je treba paziti na orientacijo, napihane ali poledenele dele snežišč. Mogoče ni odveč še enkrat ponoviti in priporočiti, da se podajajmo v zimske gore čim bolj psihofizično pripravljeni, da, na primer, treniramo ustavljanje s cepinom in iskanje zasutega v plazu, saj je tam tovariška pomoč tudi najbolj pomembna. Pomembno je, da v gorah postopno nabiramo izkušnje, začnemo z manj zahtevnimi hribi, da se lahko potem dobro pripravljeni povzpnemo, denimo, tudi na zimski Triglav.«

Samo dan pozneje, 23. decembra, sta sledili že novi intervenciji. »Komaj smo se malo usedli po prvi, že je spet zazvonil telefon. Še dobro, da sem bil že oblečen in opremljen,« je zapisal Vladimir Habjan. Na državni praznik, 26. decembra, pa je lahko samo še strnil: »Spet intervencija, v zadnjih osmih dneh že četrta …« Pa čeprav se je vse to dogajalo sredi epidemije in še v prazničnem času, ko so tudi na Planinski zvezi Slovenije pozivali vse ljubitelje gora, naj se ne izpostavljajo po nepotrebnem v gorah, prvič, da ne bo nesreč, ter drugič, da ne bomo še dodatno obremenjevali tako reševalnega kot tudi medicinskega osebja.

Gorski svet je pozimi drugačen

Čemur se pridružujejo gorske reševalke in reševalci. Irena Mušič Habjan pravi: »Svetujemo, da planinci tudi v teh dneh skrbijo za svojo osebno varnost in varnost bližnjih. Za odhod v naravo ali gore se kar najbolje pripravimo tako, da najprej izberemo cilj, primeren svojim sposobnostim in izkušnjam. Zelo važen podatek je stopnja nevarnosti snežnih plazov, ki je zdaj zelo visoka. V mislih imejmo, da je obiskovanje hribov in višjih gora v zimskem času drugačno kot poleti pa tudi zahtevnejše. Ne glede na to, na kakšno višino se povzpnemo, tura zaradi snega postane daljša, zaradi mraza, vetra in drugih zimskih nevšečnosti pa napornejša. Pred odhodom vselej preverimo vremensko napoved, upoštevajmo, da je dan v tem času krajši, in moramo obvezno s sabo vzeti naglavno lučko z rezervnimi baterijami. Zaradi mraza imejmo dodatna topla oblačila, zimske gojzarje in dovolj tekočine. Ne pozabimo na prvo pomoč, mobilni telefon, planinski zemljevid. Zavetja si namreč ne moremo poiskati v planinskih kočah, saj so praviloma zaprte. V visokogorju so obvezna oprema cepin, dereze in plazovni trojček. Vse to moramo znati uporabljati. Še posebno pa je pomembno, da se znamo na pomrznjenih pobočjih, kjer je velika nevarnost zdrsa, pravilno ustaviti s cepinom. Ustavljanja s cepinom in iskanja zasutih pod snegom v plazu se naučimo ali znanje obnavljamo pred zimsko sezono, vsako leto.«

V visokogorju so ta hip zimske razmere s snegom in nizkimi temperaturami. Dodatno vidljivost zmanjšujeta megla in močan veter, ki povzroča vejavico. V tem času lahke poti v kopnem postanejo zahtevne, pobočja so strma, poledenela ali kložasta ter zato nevarna za zdrs in plaz, tudi varovala so navadno že vsa pod snegom. Gorski svet postane v tem času popolnoma drugačen.

Prostovoljni in srčni profesionalci

Prav vsi si želijo, tako tudi Mušič Habjanova, da bomo z upoštevanjem ukrepov čim hitreje skupaj prebrodili to težavno epidemiološko obdobje. Upajmo, da tudi s čim manj nesrečami. Zato nikar ne izkoriščajmo gorskih reševalcev in reševalk, pa četudi so se za svoje delovanje odločili povsem prostovoljno in se ne sprašujejo, temveč poskušajo čim hitreje priti do pomoči potrebnih. Tudi v prazničnih dneh. »Čeprav smo prostovoljci, opravljamo gorski reševalci svoje delo profesionalno. Zvonec telefona, pisk pagerja ali sms-sporočilo je za nas tisti poziv, zaradi katerega, ne glede na okoliščine, odidemo tja, kjer nekdo potrebuje našo pomoč. Naša naloga je pomagati, in to delamo s srcem!« je razodevala gorska reševalka, ki je to že več kot petnajst let.


In gore so polagoma postajale njen način življenja; z njihovo pomočjo se je naučila skromnosti, potrpežljivosti, empatije. Ljubiteljica strmih grap pozimi in zahtevnih zimskih vzponov na vrhove je v tistem sklenila: »Gorski reševalci smo resnično najbolj zadovoljni, kadar je reševalna intervencija tudi uspešno zaključena; ko najdemo izgubljenega, prenesemo izčrpanega ali poškodovanega ponesrečenca v dolino.« In še: »Vse intervencije niso kratke, temveč se lahko zavlečejo tudi čez noč, vse do ranega jutra. Žal pridemo včasih do ponesrečenca prepozno. Takrat ni besed. Takrat so le nemi pogledi.«