Dober nos za konja je dober nos za ženske (FOTO)

Med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji snežilo nepretrgoma tri dni: samo v Ljubljani je zapadlo kar 146 cm snega! Še več, tisto zimo so izmerili najdebelejšo snežno odejo, odkar obstajajo meritve.

Omenjena snežna ujma, zaradi katere je morala država razglasiti izredne razmere in vsesplošno mobilizacijo za čiščenje snega, pa je obenem botrovala, da se je Jakob Remžgar iz Črne vasi, takrat je imel 17 let, soočil s svojo prvo furmansko izkušnjo.

Za 70 let je za spomin na svoje dosežke in doprinos prejel žrebičkovo glavo.

V Ljubljani sta med živimi pravzaprav samo še dva nekdanja furmana, eden je hudo bolni Janez Praznik, letnik 1931, doma z Rudnika, drugi je Jakob Remžgar. Nekdanji šofer in električar je dolgo opravljal tudi delo priučenega porodničarja živali. Živa priča takratnih dogodkov je v poplavi novogradenj, ki so Črno vas medtem popolnoma spremenile in pogoltnile, še eden redkih staroselcev, ki s svojo bogato preteklostjo ohranjajo spomin na čase, ko po zaprašenih cestah še ni brnelo, pač pa topotalo.

Nor na konje

Ter tudi na čase, ko je pred natanko 71 leti celo tako snežilo, da so potrebovali kar sedem parov konj, če so hoteli premakniti več kot dvotonski plug in splužiti celoten jugovzhodni del Ljubljane.

Od otroštva je zaljubljen v konje.

Janez Mazi, letnik 1905, ki je imel pogodbo z mestno občino za opravljanje tovrstnih del, je bil tisti, ki je na svojo stran pridobil tudi najstniškega Jakoba. Rad se jim je pridružil. Ura je bila pol dveh zjutraj, ko so začeli. In se vrnili šele po 48 urah neprekinjenega pluženja. »Splužili smo vse od Črne vasi do Podpeči, pa do Orlove, plužili smo po Dolenjki do Škofljice, po Peruzzijevi, Jurčkovi, do Dolenjskega mostu,« se je spominjal Remžgar.

Sogovornik je letnik 1935, doma iz Črne vasi, kot furman je bil priča našemu največjemu sneženju.

V Podpeči jih je potem pričakala malica in kolikor so hoteli kuhanega vina. A kaj ko je bil snežni metež takšen, da je moral Franc Zgonc, letnik 1911, konjar z Ižanke, v tistem zajahati svojega šimlja, da je lahko oral ledino štirinajstkonjski vpregi, ta pa je vlekla plug za njim.

Remžgar je kot furman v naslednjih letih deloval za podjetje Tehnograd, ki je na Viču izdelovalo nosilce za v tistem času izjemno priljubljene monta strope. »Ko so gradili ZD Vič, sem s konjsko vprego prepeljal vsaj 200 takšnih nosilcev dolžine šestih metrov. Kakšnih 15 sem jih naložil naenkrat. Vendar pa sem imel resnično fajn konje; nanje sem še danes nor!«

Leta 1959 so jih prepovedali

Je izjemen poznavalec konj, kupil je najmanj 15 tistih boljših.

Že kot mulc je hodil prvo in tretjo sredo v mesecu na semenj, ki je potekal pri stari ljubljanski klavnici, ter se družil tam s tistimi, od katerih je vpijal znanje o konjih ter trgovanju z njimi. »Bili so to res nobel možakarji, nadvse premožni, eden takšnih je bil tudi Hočevar s Hrušice, po domače Županov France, mesar, ki je delal najboljše salame, ter Mokar, bil je velik kmetovalec z Ižanke. Spomnim se, da so rekli, kdor dobrega konja prepozna, ta bo imel nos tudi za ženske. Naj povem, da je to živa resnica in da sem tudi sam eden tistih, ki potrjujejo to pravilo. Imel sem namreč prekrasno ženo, Alojzijo, izjemno tehnično risarko v Iskri!« V tistem se je zazrl v uokvirjeno fotografijo, na kateri je skupaj z ženo: »Na svečnico je bilo pet let, odkar je umrla.«

Jakob Remžgar govori o konjih z največjo možno strastjo: »Prelahki konji mi niso nikdar ustrezali. Pravi konj mora imeti 600 kilogramov, majhno glavo, majhna ušesa, široke prsi, okroglo in ne šlampasto kopito. Možje na semnju pa so me naučili še nečesa: 'Kdor konja ne pozna, naj se na Hrvaško ne poda.'«

V tistem času je bila trgovina s konji najbolj živahna prav pri naših južnih sosedih. V Zagrebu se je sredi šestdesetih let pred kupci zvrstilo tudi po 200 konj. Tam je za 460.000 din kupil kobilo, ki so mu jo vsi zavidali. Po petih letih, ko je prišel traktor, jo je prodal skoraj še za enkrat več.

Traktor je prišel k hiši desetletje po tistem, ko je prenehal biti furman. Leta 1959 so namreč na ljubljanskih cestah prepovedali konje, razlog – vse večji promet. Zato se zadnje uradne vožnje še kako živo spominja: potekala je med Kotnikovo ulico in osrednjo ljubljansko tržnico. Ponovno je odpeljal gradbeni material, ponovno z elitnima konjema, med katerimi je bil tudi tisti, ki ga je kupil še kot najstnik leta 1954. Bilo je to tistega leta, ko je Tito obiskal Iški vintgar. Zaradi česar so morali na vrat na nos preplastiti Ižanko. Pri čemer je kot furman sodeloval tudi Remžgar. In ko je s svojo konjsko vprego prišel mimo dokaj nepomemben konjski mešetar iz Bresta, bil je to Alojz Šuštaršič, se je Jakob v hipu zagledal v njegovo 600-kilsko šimljo, natančno takšno si je želel!

Rešil je življenja premnogih teličkov in žrebičkov, neštetim pa pomagal priti na svet.

Nekaj dni zatem je umrl sosed. Jakobov oče bi moral na pogreb, pa se mu je pokvarilo kolo. Bil je to dan, ki si ga je njegov sin za vselej zapomnil. 17. maja 1954 so namreč priredili še zadnji živilski semenj v Ljubljani. Pa ne samo zaradi tega, pač pa, ker je oče, ki je čakal, da mu pri Krulcu popravijo kolo, srečal prav Šuštaršiča. »Lojze, z mojim fantom sta nekaj govorila o kobili!« mu je rekel.

Najsrečnejši na svetu

Ker je imel Jakob st. pri sebi denarnico, ta pa ni sploh ni bila prazna, ga je mahoma spodbodel: »Lojze, koliko?« In ko je zaslišal cifro, je samo odprl denarnico ter polagal pred mešetarja tisočake. Ko je prišel do številke 13, sta si segla v roke.

»Z mamo sva ravno krompir okopavala in že na daleč sem videl to kobilo,« se je spominjal sogovornik. »In ko sem ugotovil, da jo žene moj oče, sem pri priči odvrgel motiko in stekel do očeta. 'Kobila je naša!' mi je rekel. Nenadoma sem bil najsrečnejši človek na svetu, še danes, kadar se spomnim, mi srce poskoči.« Pa tudi zato mu poskoči, ker so pri Remžgarjevih le za kakšen dan prehiteli slovitega Mokarja, ki je prav tako nameraval po to kobilo.

Ki je bila vprežena, kot rečeno, tudi pri Jakobovi zadnji uradni furi. Uradni zato, ker se je do leta 1962 nekako še dalo izmikati zakonu in voziti na črno. Po letu 1962 pa ni zmanjkalo le naročil za furmane, temveč tudi makadamskih cestišč. Tedaj so konji tudi dokončno izginili iz naše prestolnice.

Znano je, da so na območjih, kjer se je pojavil upad konjev, začeli opuščati kmetijske površine. Negativnemu trendu se naposled niso mogli upreti niti pri Remžgarjevih. Pred šestimi leti so prodali še svojo zadnjo kobilo.