Dolenjske Brezje zrasle šele po spreobrnjenju

ČATEŽ – Konec avgusta je Marijino svetišče na Záplazu pri Čatežu, v osrčju dolenjske pokrajine, pred dežjem povabilo pod streho bolnike, invalide in ostarele iz novomeške škofije.


Novomeški škof Andrej Glavan je uvodoma pozdravil vse, ki so prišli k Materi božji na Zaplaz, obenem pa tudi k mučencu Lojzetu Grozdetu: »Obema se bomo priporočili, da nam pomagata s svojo priprošnjo v bolezni, preizkušnjah, trpljenju, starosti, osamljenosti in podobnih nadlogah.«


Na Zaplaz peljejo ceste iz Trebnjega čez Veliko in Malo Loko, iz nasprotne litijske smeri čez Gabrovko, na jugovzhodu pa z Mirne. Bela lepotica z markantnima secesijskima zvonikoma nas že na daleč pozdravlja z razgledne hribovske ravni, ki se dviga nad Čatežem. Pa tega ne smemo zamenjati s topliškim krajem enakega imena pri Brežicah!


Zaplaškemu romarskemu kraju pravijo dolenjske Brezje, kar je več kot naključje: »Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč, kot pravi izročilo, zgradili tudi prvo kapelo na Zaplazu.«


Od začetka se je z gradbenim dovoljenjem zapletalo tako zelo, da je primerjava z današnjimi praksami neizbežna. Pol stoletja je bilo potrebnega, da je zmagala volja ljudi. Posvetne oblasti so pod žezlom avstrijskega cesarja Jožefa prvo leseno kapelico ukazale porušiti. Ljudje so postavili novo, zidano, da bo trdnejša. Zaman, zapela in dotolkla jo je macola! Tako sta si ljudstvo in oblast lep čas merila moči.

Čateški župnik Matija Košak je leta 1839 dobronamerno zaprosil knezoškofa Antona Alojzija Wolfa, da bi pri posvetnih oblasteh posredoval kapeli v prid. Nepričakovano je škof župniku in faranom pripeljal za tiste čase še posebno bridko zaušnico: odrekel jim je birmanje. Naposled se je, da bi napravil konec zdrahariji, Wolf še sam podal v Čatež in na Zaplaz. Kaj ga je tam presvetlilo, ni zapisa, a je očitno doživel spreobrnjenje. Po obisku je namreč iz Ljubljane Košaku sporočil, naj na Zaplazu zgradi ne le kapelo, ampak kar cerkev!


Po treh letih je bila, ne posebno velika, pod streho. Vse večji obisk romarjev je klical po večjem svetišču. Zdajšnje, ki sprejme do 1500 ljudi in h kateremu so pozneje dogradili še dva stolpa, je škof Anton Bonaventura Jeglič posve til sredi vojne vihre leta 1917. Lani je tako praznovalo stoletnico.
 

Fran Levstik k maši

O posebnih močeh Zaplaza je romar zapisal v knjigo: »Saj povsod lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaški Materi božji.«

V prvotno cerkev, še tisto Košakovo, se je šel pomolit, kot je povedal v znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža, tudi pisatelj Fran Levstik: »Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana.«


S spremljevalcem je pisatelj sopihal navkreber: »Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.« Po maši, je še zapisal Levstik, sta ju spredaj počakala cerkvena ključarja Plotar pa Kamnikar: »Obrnemo se počasi dol v Čatež.«

Po pisateljevih stopinjah iz leta 1857, spis je izšel leto zatem, se bo tudi letos, drugo soboto v novembru, razvil množični pohod po Levstikovi poti. Nemara se bo kdo od pohodnikov, čeprav že utrujenih nog, povzpel še do svetišča, kamor je vzornik šel k maši.
 

Za zdravje, za pomoč

Če malce pomislimo, hitro doumemo, da običajno hodimo po poteh, ki so jih uhodili že prednamci. Skozi čas in prostor iz roda v rod, med postajami, nanizanimi kot jagode rožnega venca, teče človeka pot.

Na koncu bolj ali manj pestrega življenja pride slovo, prav pogosto ob bolezni ter trpljenju.


Na sobotnem zaplaškem srečanju invalidov, bolnikov in ostarelih se je škof Glavan med pridigo spomnil tudi onih, ki so se udeležili enakega lanskega romanja, pa jih letos ni več med živimi: »Na njihovo mesto prihajate drugi.«

Šola trpljenja ni lahka, velikokrat je grenka in trda: »Grški mislec Ajshil je rekel – človek je vse življenje vajenec, bolečina nam je v oporo. Prosili bomo za moč v trenutkih, ko se bomo morda življenjsko dotolčeni spraševali – zakaj? Kje je Bog ljubezni, Bog dobrote?«


Živimo v času, ko je cenjeno samo to, kar je lepo, drago, všečno: »Ko nekaj velja samo tisto, kar šteje, kar prinaša slavo.«
Škof je opomnil: »Takšna družba izgublja smisel za trpljenje, ker nič ne štejejo duhovne vrednote, ampak le uspeh – pa naj bo to v športu ali pa v poslovnem svetu. Duhovni pisatelj Pope je rekel, da moraš sprejeti zavestno prepričanje, da je delati dobro, moliti bolje, najmočnejša stvar pa je trpljenje. Življenjska izkušnja ve povedati, da vse tegobe lažje sprejmemo in nad Bogom manj godrnjamo, če vidimo zglede, kako so nekateri drugi lahko hvaležni za majhne darove, za zdravje, za pomoč, ki se nam zdi velikokrat samoumevna.«