Dolge bele spodnjice z dodano vrednostjo (FOTO)
Lani je kostelski grad dobil zelo pomembno vsebinsko obogatitev, k čemur so pripomogle članice Društva kostelskih žena Nežica. Lotile so se namreč zahtevnega projekta zbiranja in urejanja snovne kulturne dediščine – predmetov iz vsakdanjega življenja iz domačega okolja. Tri najdejavnejše članice, Mojca Skender, Vanda Bratož in Vera Cimprič, so zobu časa, kot je dejala Mojca Skender, iztrgale približno 160 predmetov z območja Osilnice, Kostela in Poljanske doline ob Kolpi.
Veliko so jih prispevale same, nekaj so jih pridobile iz starih vaških hiš, ki so bile namenjene rušenju, nekaj so primaknili občani. Predmeti v zelo lepo urejeni zbirki, ki so jo poimenovale Sledi časa, so dragocen prikaz nekdanjega kmečkega doma in neprecenljiv del kulturne dediščine območja ob Kolpi.
Romarska pot
Dobra dejanja s spogledovanjem s preteklostjo, ki pregledno, izčrpno in na vsakomur dojemljiv način sedanjosti nastavljajo ogledalo, zelo utrjujejo vrste društva. Ustanovljeno pred več kot dvajsetimi leti raste in raste, tako kot po dežju pojoče žuboreča Nežica, ki pod cesto v strugi skozi Faro hiti proti Kolpi. Nedavno se je 19 članicam pridružilo še ducat, kot je dejala predsednica Vera Cimprič, delavno dam iz številnih krajev po državi, do koder je sicer segel glas o Nežici.
V tako uglašeni skupini pa je zagotovo prvo povezovalno in projektno ime Mojca Skender, ki je bila trideset let prepoznavni žametni glas Radia Slovenija. »Kmalu po lanski odmevni razstavi so zidovi kostelskega gradu postali romarska pot. Trume obiskovalcev so s seboj odnašale tudi etnografske utrinke doline zgornje Kolpe, vse to pa nas je še bolj povezalo, da smo se lotile novega projekta,« doslej zbrani zaklad opreme in predmetov v Babičini kuhinji, ki so pod mojstrsko roko konservatorske stroke Romana Zupančiča prenovljeni in so zagotovo učno čtivo za prihodnje generacije, iztrgano iz pozabe ter na plan prineseno iz zatohlih in zaprašenih soban, pokaže nadvse prijazna Mojca. Pridih Babičine kuhinje – pod tem imenom bo spomladi razstava postavljena na ogled – je torej segel čez kostelsko pogorje, kar je članicam društva v ponos.
Družinsko harmonijo sta v Babičini kuhinji, v kateri je bilo prostora za vse duše, vedno uglaševala babica in dedek. Tudi v razstavni različici jima bo dodeljena ta vloga. Dedek si je priboril svoj kotiček, s priborom, ki ga je uporabljal za britje in ličenje brkov, babici bo namenjen večji del sobane, saj bo v vlogi gospodinje kuhala in stregla zeliščni čaj, vmes pa bo pletla volnene nogavice za vnučke, pripovedovala štorije. Odtenki polpretekle zgodovine izza obzidja koče, ki je bila svojčas središče družabnega življenja in bi jo lahko primerjali denimo z današnjim turističnoinformacijskim centrom ali dobro gostilno, niso zbledeli. »Hčerka gospodinje, ki je upravljala kočo, nam je razgrnila lepo ohranjeno prav posebno knjigo gostov in njihovih vtisov iz petdesetih let prejšnjega stoletja,« še pove Mojca Skender.
Vera in Vanda sta v razločni pedagoški govorici, obe sta poučevali na domači šoli pri Fari, razkrili, koliko korakov, dela in odrekanja je bilo treba, da so nekoč še uporabni kuhinjski opremi, odsluženim predmetom, orodju in pohištvu, pripomočkom, ki jih je pošteno nagrizel čas, vrnili nekdanji blišč. V uk jih je v toplih poletnih in jesenskih mesecih seveda vzel Roman in jih na delavnicah z natančnostjo poučil o zaščiti in konservatorstvu ter drugih olepševalnih postopkih. Tudi nekdanji prestižni koči, z dvorišča katere se lahko hkrati spogledujete z brzicami Kolpe tam doli pri Žagi in mogočnim gradom, ki je bila zgrajena leta 1952, je zdajšnji lastnik vrnil sijaj.
160 predmetov z območja Osilnice, Kostela in Poljanske doline ob Kolpi so ohranili.
»Kuhinja je z opremo in pohištvom ter čebljanjem mladeži domu vedno dajala toplino, občutek varnosti. Ta bo s pridihom romantičnosti izžarevala tudi iz štedilnika na drva, s povsem lepo ohranjenim goriščem, ki šteje skoraj 90 let, blizu je postavljena daljša miza iz 19. stoletja s klopmi, ob njej se šibi kredenca s posodami in še vedno uporabnimi gospodinjskimi pripomočki, kot so tisti za ročno mletje mesa, orehov, kave, pražilnik kavnih zrn, ribežni za zelje, kohar na špiralo, jedilni pribor. Police velikih omar Babičine kuhinje so polnile tudi razne posode, ki so se še kako zarezale v otroški spomin avtoric razstave,« se spominjajo Vera, Vanda in Mojca. Tako je bila vangla pomivalni stroj, ajmar je služil kot vodovod v kuhinji, lavor je predstavljal kopalnico. Oblačilna kultura nekega časa, od spodnjic pa do zimskih ogrinjal, je prav tako del etnološkega izročila doline Kostela. In ker se vse začne ali pa konča ravno na delu telesa, ki ga ljudje od nekdaj najbolj zakrivamo, so bele, seveda nekoliko daljše, s posebnim krojem od zadaj, praktične spodnjice dodatna vrednost razstave, razkrivajo avtorice.
