Dolžine skokov izmerili s srečelovom

Na velikonočni ponedeljek so v Bovcu in na smučišču Kanin pripravili že 24. tradicionalno srečanje starodobnih smučarjev iz vse Slovenije. Prireditve se je udeležilo okrog 70 tekmovalcev s staro smučarsko opremo, še iz časov po prvi svetovni vojni.

Največ, kar 19, je bilo Rovtarjev iz Škofje Loke, prišli pa so tudi iz Gornjega Grada, domačega društva SD Kanin, Krope, Novakov, s Predmeje, iz Gaberk pri Šoštanju, Kamnika, Mozirja, Juršincev pri Ptuju in drugod. Vse je spremljalo lepo število podpornikov.

Goste in domačine so lepo sprejeli na trgu pred knjižnico v Bovcu, kjer sta jim spregovorila domači župan Valter Mlekuž ter v. d. direktorja Zavoda Sončni Kanin Marjan Skornišek. Oba sta jim zaželela dobrodošlico in jih spodbudila pri obujanju starosvetne smučarske tradicije v Sloveniji, še posebno v tem koncu naše dežele, kjer vztrajajo že skoraj četrt stoletja z dobro organiziranimi sprejemi, programom in tekmovanji na kaninskih smučiščih.

Breda Nemc iz Tržiča je v imenu tekmovalcev županu Mlekužu podarila nagelj zahvale za pomoč in ga objela ob pomenljivem sporočilu, da tako dilce kot starejši ljudje vendarle še niso za odpis. Ob Godbi Gorje, ki je dajala takt ob dolgem sprevodu iz trga do vzpenjalke, so starodobnike, okrepčane z malico, v štirisedežnih kabinah potegnili vse do zgornje postaje, kjer so vrli člani SD Kanin kar sproti pripravljali tekmovalno progo za veleslalom s petimi vratci in sedmimi količki in še profesionalno-ročno merilno tehniko.

Komentator, bil je to sam poveljnik tolminske policijske postaje Boris Zorko, je igrivo spremljal dogajanje. Na 2300 metrih je spet zaigrala pleh muzika, nastopil je tudi domači ansambel Old-ski-Boysi. Ves snežni cirkus je privabil še številne vikend smučarje, ti so si z zanimanjem ogledovali smučarsko tekmo in adrenalinske smučarske skoke.

Uporabili so inovativno merjenje časa in izračun, tako da niso zmagovali le najboljši in ne preveč zaostajali najslabši. Tudi pri merilni tehniki za skoke ni bilo povsem jasno, kaj je imel zraven domači komentator, ki je razglasil domačina Reneja Zorka za absolutnega rekorderja. Preračunavanja so se tako zaključila pri enolončnici s pijačkami vred iz nahrbtnika, glede medalj in izrečenih priznanj pa je obveljala odločitev prireditelja, v vlogi katerega je imel glavno besedo Franc Čopi s pomočnikom Robertom Bizjakom.

Ko so fanfare slednjič le naznanile najboljše posameznike in ekipe, je bilo že jasno, da bo ob letu osorej že spet tu, na najvišjem slovenskem smučarskem tronu, že 25. tradicionalno srečanje prijateljev, ki ne poznajo ne občinskih ne pokrajinskih meja. Na belih strminah pa je skoraj vedno dovolj snega in obilo dobre volje, ko si ogledujejo zelo staro, obnovljeno ali po starih muštrih izdelano novo starodobno smučarsko opremo, ki je na ozemlje naše dežele prej ali slej prišla iz Skandinavije ter srednje Evrope in je po drugi svetovni vojni obtičala nekje na podstrešjih.


Potem ko so izmerile natančne ure in merilci dolžine skokov po sistemu rezultatski srečelov, so bili zmagovalci vsi, izstopali pa so vseeno: med deklicami Julija Podobnik in Živa Dolenec, med fantiči David Čemažar in Filip Bevc, med veterankami (nad 60 let) Breda Čemažar in Nuša Purnat, med moškimi oldiji Emil Kotnik in Janez Kavar, med najhitrejšimi damami članicami Doroteja Podobnik in Izabela Podobnik ter med superhitrimi člani Zvone Jereb in Franc Slemenšek.