Domačini ob Kolpi vnovič združeni, veselje je neizmerno (FOTO)
»Ko bom velik, bom carinik na Kolpi. Na Kolpi gradimo zid,« sta bili najpogostejši izjavi, ki sta se v letih pred osamosvojitvijo tudi spevno prilegli slehernem slovenskemu ušesu. V tistih časih je namreč tudi ena najbolj priljubljenih skupin pri nas, Pop Design, posnela videospot o zidarjih na Kolpi, ki je bil v navdušenju ob nastanku nove države nekakšna rezervna nacionalna himna.
To je bil čas velikih čustev in zanosa, meja pa je sosedom že kmalu pokazala svojo surovost. Naenkrat so na razdalji dvajset metrov drug od drugega postali tujci. Sledila so leta, ko je meja postajala vse trša, v zadnjih letih sicer mehkejša, a jih je še vedno ločevala. Po 30 letih je vendarle padla.
To je bil razlog, da so položaje poleg mož v modrem točno ob polnoči ob izteku starega leta zasedli tudi številni tam živeči občani. Ikonografija, ki je ne pomnijo, se je hkrati pisala od sotočja Čabranke in Kolpe v deželi Petra Klepca (dolina Osilnice) vse vzdolž 115 kilometrov dolge Kolpe, ki pri Metliki zapusti slovensko ozemlje. Ko je odbila ura strahov in so se varuhi meje simbolično umaknili, so se z zidanih (kamnitih) in lesenih mostov usuli ognjemeti, penina je tekla v potokih, v objem so se najprej podali župani in županje z obeh bregov, za njimi so se zgrnili sosedje, prijatelji in rodbina, ki jo je zadnjih trideset let meja ločevala.
Dobri in srčni
»Takrat smo šli narazen, zdaj pa poroka. Vmes pa žrtve. Kaj vse lahko naredi politika. Med nami nikoli več pregrade,« je v zagotovo najbolj veseli noči v tem tisočletju odmevalo z mostov, ki bodo ljudi v prihodnje zgolj povezovali.
»Adijo, meja,« sta v vodo venec vrgla kostelska županja Nataša Turk in pri sosedih prvi mož Broda na Kupi Davorin Klobučar. »Naj mostovi združujejo in povezujejo ljudi, ni ovir za prijateljstvo na obeh straneh Kolpe, ki bo poslej še bolj poganjalo. V teh krajih od nekdaj živimo dobri in srčni ljudje,« so bile najpogosteje oznanjene besede številnih nočnih govorcev. Ko se je zdanilo, so mejaši na območju Krajinskega parka Kolpa, v črnomaljski občini, uprizorili peformans z dvojezičnim napisom Nek je voda nosi – naj jo voda odnese. S starimi ročnimi žagami amerikankami so namreč simbolično prežagali brezov hlod, enako tudi na (kopenskem) meddržavnem mejnem prehodu v Brezovici, v metliški občini, kjer je potekala ena najbolj neživljenjskih mej med Slovenijo in Hrvaško, ki so jo morali celo popravljati.
»Med ljudmi je veliko delovnih migrantov in mešanih zakonov, tako da se niti več ne ve, kdo na njihovi strani meje je Slovenec in kdo na slovenski strani Hrvat,« sta povezanost krajev ponazorili metliška županja Martina Legan Janžekovič in podžupanja mesta Karlovac Vesna Hajsan Dolinar.
Deset dni po tem, ko so se čustva malce polegla, trgovski centri ob (nekdanji) meji pa na polno zaživeli tudi zavoljo navala hrvaških kupcev, ki so hkrati nacionalno valuto zamenjali z evrom, so podobno slovesnost uprizorili v črnomaljskem delu Bele krajine, in sicer na sredini mostu čez Kolpo, ki je bil postavljen leta 1981, pred dvema letoma pa sta ga obnovili mesto Vrbovsko in občina Črnomelj. Povezuje obmejni naselji Sodevci (Slovenija) in Blaževci (Hrvaška).
»Ko je 1. julija 2013 sosednja država vstopila v Evropsko unijo, smo se vsako leto na ta dan za nekaj ur bolj kot sosedje družili ravno na tem mostu, z obeh bregov pa so nas, če se seveda malce pošalim, ves čas opazovali možje postave,« je spomnil podžupan občine Črnomelj Dubravko Čengija. Od novega leta pa ne bo več tako, ga je dopolnil Dražen Mufić, župan Vrbovskega, in dejal, da so po tridesetih letih, ko je premaknjena schengenska meja, ločeni sosedje postali pravi sosedje.
To bo med drugim odprlo dodatne možnosti siceršnjega sodelovanja med narodoma, tudi lažji pristop do evropskega denarja za skupno turistično rabo reke Kolpe, kjer lahko z obnovo kopališč, ureditvijo slapov in podobnih objektov pripomoremo k razvoju turizma na obeh straneh. »Upava, da ne bomo več slavili vhodov in izstopov, temveč projekte, s katerimi bomo dvignili raven kakovosti življenja v tej od nekdaj enotni dolini,« sta si zaželela.
V to smer je bil naravnan tudi kulturni program KUD Frankopan iz Severina na Kupi/Kolpi z glasbenimi vižami v atraktivnih zgodovinskih uniformah in oblekah. Meh je na sodevski strani – mimogrede so premiku meje pomahali številni prebivalci Poljanske doline – vlekel ikona teh krajev, harmonikar Toni Verderber, z izvedbo pesmi Lepa su jutra v Beli krajini, med množico pa so se pomešali tudi ljubljanski osnovnošolci, ki so se mudili v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Radencih.
Gremo se vozit
»Po nam znanih podatkih je do leta 1981 edino pri nas, kakih sto metrov od zdajšnjega mostu proti Dolu, kjer je bila širina rečnega korita okoli 80 metrov, z brega na breg vozil leseni splav,« se še zadnjega splavarja Ivana Mihelića spominja Peter Rade iz Sodevcev. Nekoliko bolj svež, a trpek spomin je izpred 30 let, ko je bila tod meja trda in ni mogel v slab kilometer oddaljene Blaževce na pogreb, zato je moral ubrati daljšo, 40-kilometrsko pot čez prehod Vinica.
Deset dni po tem, ko so se čustva malce polegla, so trgovski centri ob (nekdanji) meji na polno zaživeli tudi zavoljo navala hrvaških kupcev.
»Mama se je v Blaževce poročila iz Jelenje vasi pri Predgradu. Tudi zaradi tega sem obiskoval slovensko osnovno šolo v Starem trgu ob Kolpi. Ko smo se poslovili od osemletke, je istega leta šel v pokoj tudi Ivanov splav. Po mostu smo nato deset let prehajali brez težav, leta 1991 je svoj breg prva zasedla hrvaška policija, pozneje svojega slovenska. Z leti so se vsi dali v en kontejner. Na koncu so odšli, mi pa smo skupaj. Dvignila se je rampa, dobili smo evro. Hvala bogu.«
Tudi za Petrovega znanca Ivico Ferderberja bo letošnje novo leto, kot je dejal, mejnik v življenju. »Ko smo s slovenske strani hodili na obisk k rodbini, smo od daleč zakričali: Ivan, gremo vozit. Ker se je držal urnika, nas je po 15 ali 20 minutah, toliko je potreboval, da se je plovilo dotaknilo slovenske brežine, naložil na leseni poden (rekli smo mu tudi skela ali must), ki je bil z manjšo jekleno vrvjo pripet na daljšo in debelejšo vrv, razpotegnjeno med bregovoma. Ko je z veslom rezal nasproti v gladino reke, se je manjša vrv po večji premikala in hkrati poganjala in varovala splav,« ga je dopolnil Pavle Majerle iz Predgrada.
Naj mostovi združujejo in povezujejo ljudi, ni ovir za prijateljstvo na obeh straneh Kolpe, ki bo poslej še bolj poganjalo.
Po Kolpi v Beli krajini so plule tudi manjše ladje za prevoz potnikov, a je bil znameniti šjor Ive, ki se ga starejše generacije najbolj spominjajo, edini, ki je na brodu poleg živine, hlodov in preostalega tovora in ljudi prevažal tudi avtomobile. Seveda je ob visokem vodostaju in v izjemnih sušah ter ob zmrzalih počival. In ga zaradi tega ni nihče preganjal. Reklamo za plovilo si je delal tudi tako, da je na palubi izobesil priporočljivo nosilnost: pet ton tovora in 40 ljudi. V to ni nihče verjel, tisti, ki so se redno prevažali, vedo povedati, da je gor lahko naložil le dva avtomobila – takrat so to bili fički ali stoenke, ljudi pa je stalo največ deset. Zadnji splavar na Kolpi si je pač lahko privoščil tudi to igro številk.
