Dorina lobanjo poslika in vanjo natoči zvarek (FOTO)
Med tiste, ki imajo zanimivega konjička, zagotovo spada 24-letna Prekmurka Dorina Huič iz Kupšincev pri Murski Soboti. Njene unikatne poslikave na steklenicah v obliki lobanje so zagotovo nekaj, kar razveseli vsakogar, zlasti tiste, ki cenijo dušo ustvarjalne narave. Šolala se je na Srednji poklicni in tehnični šoli Murska Sobota. Zaposlena je v družinskem podjetju, kjer dela ne manjka.
»Dejansko sem čistilka, voznica viličarja, delam v skladišču in pisarni. Delo imam rada, a to ni tisto, kar si želim. Nikakor nisem za pisarno, temveč me vleče v naravo, med živali in vsa druga živa bitja,« nam pove Dorina, a prizna, da ne bo nobeno presenečenje, če jo bomo v prihodnosti videvali s čopičem v roki.
Steklenice tudi napolni
V prihodnosti se vidi tudi kot ustvarjalka v svojem malem ateljeju, kjer bo izdelovala unikatne izdelke, ki so jo nepričakovano osvojili. Pravi, da je svojo ustvarjalnost prepoznala pred kakšnima dvema letoma, ko je mama prinesla domov prelepo pobarvano steklenico.
»Takoj me je prešinila misel, da bi lahko poskusila kaj takšnega. Še isti dan sem začela olepševati steklenice, in od takrat to delam z velikim veseljem in vedno, ko imam čas,« razlaga Dorina, ki se je odločila za poslikavo v obliki lobanj, saj takšne steklenice pritegnejo prav vsako oko. Po njenem lobanja za ljudi predstavlja veliko, saj se po navadi ob pogledu nanjo spomnimo na nekaj temačnega, strašnega, pa vendar vedno ni tako.
»Moje lobanje so bolj barvite in veselega videza. Primerne so za unikatno darilo, saj v steklenico lahko natočimo alkoholno ali brezalkoholno pijačo,« še doda Dorina, ki se pohvali, da sama rada natoči kar domače žganje ali zvarek iz zelišč, ki ga pripravi skupaj z mamo.
Prijetna sogovornica nam je razložila, kako izdelati poslikavo steklenice, kajti že največjemu laiku je jasno, da mora vložiti ogromno truda, znanja in časa. Zaupala nam je tudi, da steklenice najprej umije in odstrani morebitne nalepke. Ko se posušijo, nanese temeljno barvo, in sicer kar trikrat. S tem zagotovi, da se prekrijejo luknjice, ki jih čopič morda v prejšnji fazi ni zakril. Šele ko se vse posuši do konca, začne risati in barvati.
»Potem ko nanesem svojo inspiracijo in se posuši, nanesem še zaščitni lak proti razmazovanju barve. Čisto na koncu pa dodam lak za sijaj,« razloži potek dela mlada umetnica, ki dodaja, da šele ko je steklenica dokončana, sledi polnjenje. Zaupala nam je tudi, da včasih ni prava ura ali pravi dan za to delo, ki zahteva celega človeka. Ideje za poslikavo jemlje sproti iz svoje glave. Sprotnim zamislim roka sledi kar sama in riše različne vzorce po steklenici.
»So tudi dnevi, ko se mi ne pojavi nobena zamisel za poslikavo. Takrat vem, da očitno ni pravi dan za to delo, in raje vse pospravim. Tudi to se zgodi. Ni vsak dan za vse,« razlaga Dorina, ki dodaja, kako je sprva razmišljala, da bi takšne vrste umetnine izdelovala samo zase, za domače, za svojo dušo, mogoče tudi za darilo kakšnemu prijatelju.
Trud ima svojo ceno
»Nekaterim so izdelki všeč, drugim ne. Nimamo vsi enakega okusa, in tako je tudi prav, a sem vesela, da mnogi, ki jim podarim kakšen izdelek, to z zadovoljstvom sprejmejo. To vidim ob številnih priložnostih, ko mi tudi znanci in prijatelji prinesejo kakšno steklenico in prosijo za izdelek. Z veseljem naredim takšne naročene izdelke,« pravi umetnica, ki nam je zaupala, da so domači izdelki vedno dražji, niso kot kič, ki ga lahko dobimo povsod.
»Ker so domači izdelki vedno nekaj posebnega, največkrat tudi ročno izdelani, so običajno tudi dražji. Ljudje vedno gledamo ceno izdelka, še najbolj teh domačih. Ob tem pa si mislimo, kako je lahko tako drago, ker se ne zavedamo, da je v ozadju veliko truda,« še pove Dorina, ki je šele zdaj, ko tudi sama ustvarja, začela domače izdelke gledati z drugačnimi očmi.
Preden je začela ustvarjati neverjetne mrtvaške glave, predvsem pa okraševati steklenice različnih oblik, je bila glasbenica, predvsem kitaristka. Pravi, da se je v rock, punk in še nekatere glasbene zvrsti zaljubila že kot otrok. Njena glasbena pot se je začela že dolgo nazaj, ko je bila še majhna, vrhunec pa je dosegala kot srednješolka, ko je nastopala z bendom, še posebno uspešen je bil duo s kolegico. Pozneje se je vseeno odločila opustiti glasbo in se posvečati bolj umirjenim aktivnostim in konjičkom, zanimivi pa so njeni glasbeni začetki. Z bratom dvojčkom sta na zadnjih sedežih, ko so se kam peljali, vedno kričala in se tepla.
So tudi dnevi,
ko se mi ne
pojavi nobena
zamisel za poslikavo.
»To je zelo motilo starše, zato so se odločili, da če bomo kam šli, bomo prepevali. Malo heca, ampak dosti resnice,« pove simpatična Prekmurka, ki je dobro desetletje pela ali igrala na kitaro, vsepovsod, v avtu, kopalnici, spalnici ... Glasba jo je pomirjala in ob njej je pozabila na vse svari, ki jo obkrožajo. Tudi zdaj še kakšno zapoje, a le sebi za dušo, da lahko malo bolj umirjeno vleče čopič in druge pripomočke pri poslikavah, ki ji jemljejo največ prostega časa, ki pa ga je relativno malo.
