UROŠ MACERL
Doslej ni bilo vizije, le provizija
Tako reševanje okoljske problematike pri nas ocenjuje ekolog iz Ravenske vasi, ki odškodnino od zasavskih onesnaževalcev vlaga v revitalizacijo družinske kmetije.
Odpri galerijo
Uroš Macerl pred obnovljenim toplarjem za prirejanje piknikov
Enainpetdesetletni Uroš Macerl iz Ravenske vasi nad Zagorjem, ki ga javnost pozna predvsem kot enega najbolj zagrizenih okoljskih aktivistov, zaradi česar je leta 2016 prejel tudi Goldmanovo nagrado za okolje (dobivajo ga najzaslužnejši aktivisti s šestih celin, ki se postavijo po robu nebrzdanemu kapitalu in onesnaževanju ter zmagajo), se zadnji dve leti lahko končno bolj posveča predvsem svoji osnovni dejavnosti, to je ovčereji in vodenju družinskega posestva. Vse stranske pravne bitke z glavnimi onesnaževalci Zasavja v minulih desetletjih sicer še niso končane, a hudega onesnaževanja teh podjetij ni več. Zato ni čudno, da smo kmetovalca, ki je visokogorsko kmetijo od staršev prevzel že pred 22 leti, ob nedavnem obisku zmotili pri njenem oživljanju in posodabljanju.
Znani ste predvsem po tem, da ste skupaj s 25 zasavskimi kmeti po 21 letih sodnega boja slavili v tožbi proti Lafarge Cementu, Termoelektrarni Trbovlje, Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik in dobili dva milijona evrov. Precej manj pa kot ekološki kmet. Se nam lahko predstavite tudi po tej plati?
Kmetijo v zaselku Zelena trava sta moja stara starša kupila že leta 1963, zdaj pa jo že 28 let vodim z izdatno pomočjo družine. Ker je svet tukaj precej strm in neprimeren za kmetovanje dolinskega tipa, je naša glavna dejavnost ovčereja. Trenutno imamo 220 ovc, 10 koz, 100 kokoši pa po enega konja (jahalno kobilo), ponija in osla Florjana. Pri hiši so še trije psi, pri čemer je doberman odličen kot varnostnik, mešanec z border kolijem za zganjanje ovc, ki se pasejo na prostem, manjši mešanec pa je za zabavo. Večino dela opraviva skupaj s starejšim sinom Urhom, ki je že zaposlen kot kmet in je mladi prevzemnik na svoji kmetiji v Šentgotardu pri Trojanah. Skupaj skrbiva za ovce in vsa dela na obeh kmetijah, pomagajo pa nama še mama in njen partner ter moja partnerica Sanja.
Prav zdaj je pri vas veliko kombijev in monterjev. Lahko sklepamo, da gre za posodabljanje kmetije tudi z denarjem iz okoljske odškodnine?
Res je. Ves denar vlagam v obnovo in razvoj kmetije. Naš zaselek s tremi hišami bi v času najhujšega onesnaževanja trboveljskih in hrastniških onesnaževalcev lahko imenovali Prašna ali pa Zažgana trava, šele zadnjih nekaj let mu spet lahko pravimo Zelena trava. Slika, kakršno vidite zdaj, je le dokaz, kako lepo je lahko, če tovarne v bližini v zrak nehajo spuščati strupene pline in dime. Šele zdaj ima sploh smisel vlagati v urejanje kmetije za potrebe kmečkega turizma. Trenutno urejamo sodobno klavnico za domači zakol z zorilnico in hladilnico (polovico stroška bo sofinancirala država). Ta bo za kmetijo velika pridobitev, saj živali ne bo treba več voziti na zakol drugam. Pri živalih bo izločen stres pri prevozih, sami pa bomo poskrbeli tudi za pravilne postopke zorenja mesa, kar bo njegovo kakovost še izboljšalo. V polni funkciji bo že to jesen. Tako bom imel v zalogi sveže meso pa tudi mesne izdelke.
Na kmetiji v oči pade tudi velik toplar ob stanovanjski hiši. Kakšna je njegova funkcija?
Vedno sem si želel razvijati kmetijo odprtih vrat in tak kozolec je bil za to idealen. Pred dvema letoma sem ga odkupil od prijatelja iz Zidanega Mosta. Najprej smo ga temeljito prenovili, zdaj pa ga urejamo v prostor za piknike. V spodnjem delu je prostora za 100 ljudi, ki si lahko omislijo tudi peko mesa in rib, ne manjka niti velik kotel za kuhanje golaža. Na »podstrešju«, kjer je trenutno mogoče prespati le v skrajni nuji, saj je na razpolago le nekaj vzmetnic, umivalnik in tri stranišča, pa bom kmalu uredil še kopalnico, skupna ležišča in sobe. Ker vse še ni urejeno, toplar že kakšnega pol leta za rojstne dneve preskušajo le hišni prijatelji in znanci, oddajati pa ga bomo začeli prihodnjo pomlad.
Kmetovanje in turizem sta zdaj vaši glavni dejavnosti, kaj pa ekologija?
Naša družina že vse življenje vlaga v kmetijo, že dolgo sem pravi kmet. V službo sem hodil le 10 let (delal sem v projektivi Rudnika Zagorje), sicer pa sem življenje posvetil kmetovanju. V ekologijo sem bil dobesedno rojen. Ker se je strupeni dim zaradi onesnaževalcev iz okolice usedal na naše domove, travnike in gozd, je bil boj z njimi pravzaprav stvar preživetja. Gospodarske vrste dreves v gozdu in sadna drevesa na kmetiji so se posušili, trava s travnikov pa dolgo ni bila primerna ne za pašo ne za krmo. Je pa žalostno, da smo ta boj dobili s številnimi žrtvami in težko popravljivo škodo (veliko Zasavčanov je namreč zbolelo za rakom). Od 26 kmetov, ki smo se spustili v boj z njimi, je po 21 letih živih manj kot polovica, odškodnine pa ne odtehtajo dejstva, da smo v času nezmožnosti normalnega kmetovanja izgubili generacijski fond dveh, morda celo treh generacij. Prekinjen je bil prenos znanja iz roda v rod v praksi. Sodobni kmetje se morajo veščin zato učiti na novo, saj jih niso mogli pridobiti doma. Razvoj turizma v Zasavju začenjamo iz nič, saj ga v tako slabih razmerah v preteklosti tu skoraj ni bilo. Seveda bo to težka naloga. Zato bo glavna in stranska naloga izboljšava ekološkega stanja tako na kmetijah kot v preostalih podjetjih v vseh zasavskih občinah.
In kako si predstavljate kmetovanje po novem pri nas?
Izogibati se bo treba velikih farm in posestev, naj gre za pridelavo mesa ali poljščin, vrtnin in zelenjave, saj gre za prehudo koncentracijo živali ali rastlinja, kar seveda prinaša večja tveganja za okolje (pesticidi, fungicidi, gnojila, zdravila, onesnaževanje, potrebe po vodi ...). Bolje bi bilo imeti manjše in srednje velike kmetije. Poleg tega se mora Slovenija odločiti, ali bo kmetijsko zemljo zavarovala ali pozidala in jo s tem trajno uničila. Gre za pomembno odločitev in stanje ne dopušča več njene nadaljnje pozidave.
Je res treba graditi nove tovarne, odpirati nova podjetja in privabljati tuji kapital, kot trdijo mnogi politiki?
To so le floskule, ki ne držijo. Ko je francoski Lafarge prišel v Trbovlje, je pod krinko modernizacije takoj začel odpuščati delavce, ne pa jih na novo zaposlovati. S svojo umazano dejavnostjo je za dolgo posredno ukinil tudi delovna mesta v kmetijstvu, saj ni bilo mogoče kmetovati. Zato je prenehanje obratovanja velikih industrijskih onesnaževalcev lahko le dobro za vse Zasavce. Odkar TET in Lafarge ne obratujeta več, se je število prekoračitev obremenitev zraka s prašnimi delci PM 10 nad dopustno mejo zmanjšalo s 150 do 160 na leto na vsega 30 do 40. To je le dokaz, da individualna kurišča in promet le niso bili tako hudi onesnaževalci kot oni. In tudi brezposelnost se zato v zadnjih letih ni povečala, saj so si ljudje našli nove zaposlitve, in tudi kmetije oživljajo.
Kaj pa odpadki, ki jih še vedno ali pa spet vozijo tudi k vam, denimo pepel iz ljubljanske toplarne in termoelektrarne?
Verjemite, da Zasavci ne bomo več dovolili, da bi se Lafarge ali TET znova aktivirala za sežig odpadkov ali drugo okoljsko sporno dejavnost. Prav tako spremljamo, kako se s filtri in drugimi ekološkimi nadgradnjami trudijo drugi potencialni zasavski onesnaževalci. Našo okoljsko odločnost so spoznali številni politiki in »gospodarstveniki« s slabimi nameni. Zdaj se tudi vsi trije zasavski župani postavljajo na stran občanov in se ne uklanjajo višjim državnim kvaziinteresom. Zagorski župan Matjaž Švagan je tak že vseskozi, trboveljska županja Jasna Gabrič je začela županovati, kot njeni predhodniki žal niso, novi župan Marko Funkl pa tudi vleče ambiciozne poteze v občini Hrastnik. Vsem pa je jasno, da novih odpadkov noče nihče več, sicer ne bodo nikoli več izvoljeni. Izkušnje so tako hude, da verjamem, da se noben od njih ne bo pustil kupiti kapitalu ali pokvarjeni politiki. Dokaz je tudi za 8. avgust napovedana izredna seja občine Trbovlje o omenjenem odlaganju pepela, ki so ga izvedli mimo vednosti razburjene lokalne oblasti.
Kako pa gledate na nedejavne državne organe in sprenevedajoče se okoljske inšpektorje?
To, da država dovoljuje da onesnaževalci sami izberejo in plačajo izvajalca meritve, pomeni, da onesnaževalcu dajejo v roke škarje in platno, hkrati pa se odpovedujejo svoji osnovni nalogi. Zato ni čudno, da njenim organom nadzora kljub ogromni okoljski škodi, ki smo ji priče vsak dan, ne verjame nihče več. Okoljska gibanja sicer opozarjamo, pri TEŠ smo denimo že v fazi projektiranja njene nadgradnje opozarjali, da bo projekt okoljsko obremenjujoč, nerentabilen in pripravljen tako, da se bo z njim lahko kradlo, a politika jih je mirno prezrla. Čeprav smo imeli okoljevarstveniki v številnih primerih prav, se nikomur ni zgodilo (še) nič. Kazenske ovadbe so trdne, sodišča pa nič.
Kakšen bi bil vaš recept za izboljšavo okoljskega stanja?
Država je trenutno v fazi, ko je sistem ravnanja s plastičnimi odpadki doživel kolaps, saj se požari na odlagališčih odpadne plastike kar vrstijo, ko je nadzor nad njimi slab, država pa nima niti realnih podatkov ne o njihovi količini ne o izvoru. V zadnjih petih letih se okoljske politike loteva neambiciozno, vsi ukrepi, ki jih sprejema, pa so brez jasnih ciljev, časovnih rokov, kako bomo dosegli načrtovano, kdo bo za to odgovarjal in kakšne bodo sankcije, če kaj ne bo izvedeno. Smo premalo ambiciozni, zgolj prepoved uporabe plastičnih vrečk je smešna. Zato je prava rešitev zmanjšanje količin vseh vrst odpadkov in drastična obdavčitev vseh, ki se jih ne da reciklirati. Sežigalnice niso rešitev, saj je to isto, kot če bi človeku, ki mora zaradi zdravstvenih težav shujšati, namesto učinkovitih rešitev (manj jesti, telovadba ...) in spremembe miselnosti kot zdravilo ponudili invalidski voziček. Država mora kreniti v smeri politike zero waste po jasnih smernicah EU. Že v dveh letih bi lahko dosegli nadzor nad realnimi podatki o vsaki vrsti odpadka, zmanjšali količine odpadkov na obvladljivo raven, nakar bi sledila nadaljnja faza njihovega postopnega zmanjševanja. A to ne sme biti le problem ministrstva za okolje in prostor, temveč celotne vlade. V 15 letih ni bilo vlade, ki bi to hotela rešiti, četudi na račun gospodarstva in manjših dobičkov. Doslej ni bilo vizije, temveč le provizija.
Znani ste predvsem po tem, da ste skupaj s 25 zasavskimi kmeti po 21 letih sodnega boja slavili v tožbi proti Lafarge Cementu, Termoelektrarni Trbovlje, Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik in dobili dva milijona evrov. Precej manj pa kot ekološki kmet. Se nam lahko predstavite tudi po tej plati?
Kmetijo v zaselku Zelena trava sta moja stara starša kupila že leta 1963, zdaj pa jo že 28 let vodim z izdatno pomočjo družine. Ker je svet tukaj precej strm in neprimeren za kmetovanje dolinskega tipa, je naša glavna dejavnost ovčereja. Trenutno imamo 220 ovc, 10 koz, 100 kokoši pa po enega konja (jahalno kobilo), ponija in osla Florjana. Pri hiši so še trije psi, pri čemer je doberman odličen kot varnostnik, mešanec z border kolijem za zganjanje ovc, ki se pasejo na prostem, manjši mešanec pa je za zabavo. Večino dela opraviva skupaj s starejšim sinom Urhom, ki je že zaposlen kot kmet in je mladi prevzemnik na svoji kmetiji v Šentgotardu pri Trojanah. Skupaj skrbiva za ovce in vsa dela na obeh kmetijah, pomagajo pa nama še mama in njen partner ter moja partnerica Sanja.
Vsem našim županom je jasno, da novih odpadkov noče nihče več.
Uroš Macerl in njegov starejši sin v klavnici
Res je. Ves denar vlagam v obnovo in razvoj kmetije. Naš zaselek s tremi hišami bi v času najhujšega onesnaževanja trboveljskih in hrastniških onesnaževalcev lahko imenovali Prašna ali pa Zažgana trava, šele zadnjih nekaj let mu spet lahko pravimo Zelena trava. Slika, kakršno vidite zdaj, je le dokaz, kako lepo je lahko, če tovarne v bližini v zrak nehajo spuščati strupene pline in dime. Šele zdaj ima sploh smisel vlagati v urejanje kmetije za potrebe kmečkega turizma. Trenutno urejamo sodobno klavnico za domači zakol z zorilnico in hladilnico (polovico stroška bo sofinancirala država). Ta bo za kmetijo velika pridobitev, saj živali ne bo treba več voziti na zakol drugam. Pri živalih bo izločen stres pri prevozih, sami pa bomo poskrbeli tudi za pravilne postopke zorenja mesa, kar bo njegovo kakovost še izboljšalo. V polni funkciji bo že to jesen. Tako bom imel v zalogi sveže meso pa tudi mesne izdelke.
Na kmetiji v oči pade tudi velik toplar ob stanovanjski hiši. Kakšna je njegova funkcija?
Vedno sem si želel razvijati kmetijo odprtih vrat in tak kozolec je bil za to idealen. Pred dvema letoma sem ga odkupil od prijatelja iz Zidanega Mosta. Najprej smo ga temeljito prenovili, zdaj pa ga urejamo v prostor za piknike. V spodnjem delu je prostora za 100 ljudi, ki si lahko omislijo tudi peko mesa in rib, ne manjka niti velik kotel za kuhanje golaža. Na »podstrešju«, kjer je trenutno mogoče prespati le v skrajni nuji, saj je na razpolago le nekaj vzmetnic, umivalnik in tri stranišča, pa bom kmalu uredil še kopalnico, skupna ležišča in sobe. Ker vse še ni urejeno, toplar že kakšnega pol leta za rojstne dneve preskušajo le hišni prijatelji in znanci, oddajati pa ga bomo začeli prihodnjo pomlad.
26 kmetov se je pred 21 leti spustilo v boj proti zasavskim onesnaževalcem.
Kmetovanje in turizem sta zdaj vaši glavni dejavnosti, kaj pa ekologija?
Naša družina že vse življenje vlaga v kmetijo, že dolgo sem pravi kmet. V službo sem hodil le 10 let (delal sem v projektivi Rudnika Zagorje), sicer pa sem življenje posvetil kmetovanju. V ekologijo sem bil dobesedno rojen. Ker se je strupeni dim zaradi onesnaževalcev iz okolice usedal na naše domove, travnike in gozd, je bil boj z njimi pravzaprav stvar preživetja. Gospodarske vrste dreves v gozdu in sadna drevesa na kmetiji so se posušili, trava s travnikov pa dolgo ni bila primerna ne za pašo ne za krmo. Je pa žalostno, da smo ta boj dobili s številnimi žrtvami in težko popravljivo škodo (veliko Zasavčanov je namreč zbolelo za rakom). Od 26 kmetov, ki smo se spustili v boj z njimi, je po 21 letih živih manj kot polovica, odškodnine pa ne odtehtajo dejstva, da smo v času nezmožnosti normalnega kmetovanja izgubili generacijski fond dveh, morda celo treh generacij. Prekinjen je bil prenos znanja iz roda v rod v praksi. Sodobni kmetje se morajo veščin zato učiti na novo, saj jih niso mogli pridobiti doma. Razvoj turizma v Zasavju začenjamo iz nič, saj ga v tako slabih razmerah v preteklosti tu skoraj ni bilo. Seveda bo to težka naloga. Zato bo glavna in stranska naloga izboljšava ekološkega stanja tako na kmetijah kot v preostalih podjetjih v vseh zasavskih občinah.
In kako si predstavljate kmetovanje po novem pri nas?
Izogibati se bo treba velikih farm in posestev, naj gre za pridelavo mesa ali poljščin, vrtnin in zelenjave, saj gre za prehudo koncentracijo živali ali rastlinja, kar seveda prinaša večja tveganja za okolje (pesticidi, fungicidi, gnojila, zdravila, onesnaževanje, potrebe po vodi ...). Bolje bi bilo imeti manjše in srednje velike kmetije. Poleg tega se mora Slovenija odločiti, ali bo kmetijsko zemljo zavarovala ali pozidala in jo s tem trajno uničila. Gre za pomembno odločitev in stanje ne dopušča več njene nadaljnje pozidave.
Je res treba graditi nove tovarne, odpirati nova podjetja in privabljati tuji kapital, kot trdijo mnogi politiki?
To so le floskule, ki ne držijo. Ko je francoski Lafarge prišel v Trbovlje, je pod krinko modernizacije takoj začel odpuščati delavce, ne pa jih na novo zaposlovati. S svojo umazano dejavnostjo je za dolgo posredno ukinil tudi delovna mesta v kmetijstvu, saj ni bilo mogoče kmetovati. Zato je prenehanje obratovanja velikih industrijskih onesnaževalcev lahko le dobro za vse Zasavce. Odkar TET in Lafarge ne obratujeta več, se je število prekoračitev obremenitev zraka s prašnimi delci PM 10 nad dopustno mejo zmanjšalo s 150 do 160 na leto na vsega 30 do 40. To je le dokaz, da individualna kurišča in promet le niso bili tako hudi onesnaževalci kot oni. In tudi brezposelnost se zato v zadnjih letih ni povečala, saj so si ljudje našli nove zaposlitve, in tudi kmetije oživljajo.
Kaj pa odpadki, ki jih še vedno ali pa spet vozijo tudi k vam, denimo pepel iz ljubljanske toplarne in termoelektrarne?
Verjemite, da Zasavci ne bomo več dovolili, da bi se Lafarge ali TET znova aktivirala za sežig odpadkov ali drugo okoljsko sporno dejavnost. Prav tako spremljamo, kako se s filtri in drugimi ekološkimi nadgradnjami trudijo drugi potencialni zasavski onesnaževalci. Našo okoljsko odločnost so spoznali številni politiki in »gospodarstveniki« s slabimi nameni. Zdaj se tudi vsi trije zasavski župani postavljajo na stran občanov in se ne uklanjajo višjim državnim kvaziinteresom. Zagorski župan Matjaž Švagan je tak že vseskozi, trboveljska županja Jasna Gabrič je začela županovati, kot njeni predhodniki žal niso, novi župan Marko Funkl pa tudi vleče ambiciozne poteze v občini Hrastnik. Vsem pa je jasno, da novih odpadkov noče nihče več, sicer ne bodo nikoli več izvoljeni. Izkušnje so tako hude, da verjamem, da se noben od njih ne bo pustil kupiti kapitalu ali pokvarjeni politiki. Dokaz je tudi za 8. avgust napovedana izredna seja občine Trbovlje o omenjenem odlaganju pepela, ki so ga izvedli mimo vednosti razburjene lokalne oblasti.
Prepoved uporabe plastičnih žličk in vatiranik palčk je morda ambiciozna za Afriko, za nas je pa smešna.
Uroš Macerl in njegov starejši sin v kmečki klavnici.
To, da država dovoljuje da onesnaževalci sami izberejo in plačajo izvajalca meritve, pomeni, da onesnaževalcu dajejo v roke škarje in platno, hkrati pa se odpovedujejo svoji osnovni nalogi. Zato ni čudno, da njenim organom nadzora kljub ogromni okoljski škodi, ki smo ji priče vsak dan, ne verjame nihče več. Okoljska gibanja sicer opozarjamo, pri TEŠ smo denimo že v fazi projektiranja njene nadgradnje opozarjali, da bo projekt okoljsko obremenjujoč, nerentabilen in pripravljen tako, da se bo z njim lahko kradlo, a politika jih je mirno prezrla. Čeprav smo imeli okoljevarstveniki v številnih primerih prav, se nikomur ni zgodilo (še) nič. Kazenske ovadbe so trdne, sodišča pa nič.
Kakšen bi bil vaš recept za izboljšavo okoljskega stanja?
Država je trenutno v fazi, ko je sistem ravnanja s plastičnimi odpadki doživel kolaps, saj se požari na odlagališčih odpadne plastike kar vrstijo, ko je nadzor nad njimi slab, država pa nima niti realnih podatkov ne o njihovi količini ne o izvoru. V zadnjih petih letih se okoljske politike loteva neambiciozno, vsi ukrepi, ki jih sprejema, pa so brez jasnih ciljev, časovnih rokov, kako bomo dosegli načrtovano, kdo bo za to odgovarjal in kakšne bodo sankcije, če kaj ne bo izvedeno. Smo premalo ambiciozni, zgolj prepoved uporabe plastičnih vrečk je smešna. Zato je prava rešitev zmanjšanje količin vseh vrst odpadkov in drastična obdavčitev vseh, ki se jih ne da reciklirati. Sežigalnice niso rešitev, saj je to isto, kot če bi človeku, ki mora zaradi zdravstvenih težav shujšati, namesto učinkovitih rešitev (manj jesti, telovadba ...) in spremembe miselnosti kot zdravilo ponudili invalidski voziček. Država mora kreniti v smeri politike zero waste po jasnih smernicah EU. Že v dveh letih bi lahko dosegli nadzor nad realnimi podatki o vsaki vrsti odpadka, zmanjšali količine odpadkov na obvladljivo raven, nakar bi sledila nadaljnja faza njihovega postopnega zmanjševanja. A to ne sme biti le problem ministrstva za okolje in prostor, temveč celotne vlade. V 15 letih ni bilo vlade, ki bi to hotela rešiti, četudi na račun gospodarstva in manjših dobičkov. Doslej ni bilo vizije, temveč le provizija.
