Dragocena najdišča ostajajo Vilijeva skrivnost (FOTO)

Zbirka mineralov in fosilov Vilija Rakovca iz Kranja spada med najlepše v Sloveniji. V letošnjem letu praznuje že 40. leto zbiranja. V zbirki je shranjenih nekaj izjemnih slovenskih primerkov mineralov, kot so fluoriti in kalciti iz Selške doline ter kremeni iz okolice Škofje Loke. Med fosili zagotovo izstopajo oligocenski polži iz okolice Podnarta, kjer je Vili začel svojo zbiralsko pot. Pri tem ljubiteljskem delu se mu je pridružila žena Dana, ki jo svet mineralov in fosilov zanima z več plati, predvsem kot nakit in tudi duhovno.

Vilijeva žena Dana je navdušena nad nakitom.

»Najprej sem začel zbirati fosile,« pove. »Na tržiški razstavi Minfos je bilo nekaj razstavljavcev, ki so imeli fosile, ostanke živih bitij, in takrat me je to tako navdušilo, da sem se odločil, da jih bom zbiral še sam. V študijski knjižnici v Kranju sem dobil doktorske disertacije profesorjev s tega področja, ki so opisovali določena naša nahajališča fosilov. Prvo takšno je bilo v okolici Podnarta, konkretno potok Poljšica. Z otroki smo šli na izlet, si obuli škornje in se podali v potok. V njem sem našel prve polžke, in to je bilo zame sveto. To je bilo nekaj nepopisno lepega, ko sem našel 35 milijonov let stare fosile, torej nekaj, kar je bilo nekoč živo in je nato okamnelo. Ves potok smo prečesali. Poljšica spada tudi med moje najbolj obiskane točke oziroma nahajališča fosilov.«

Sčasoma se je zbirka Vilija Rakovca začela večati, saj je pridobival fosile tudi iz preostalih delov Slovenije. »Začel sem nekoliko bolj sistematično zbirati fosile, povezoval sem se s Prirodoslovnim muzejem Slovenije in fakulteto za geologijo,« pripoveduje. »Nekateri profesorji, od katerih so nekateri žal že pokojni, so postali moji osebni prijatelji. Pokazal sem jim vsako novo najdbo, prof. dr Vasja Mikuž pa je te stvari, to je korale, polže in školjke, shranjeval. Ko se je tega nabralo nekoliko več, je to popisal v svojih disertacijah. Pomembno se mi zdi, da je nekdo od profesorjev cenil mojo zbirateljsko strast.«

Izjemni primerki se skrivajo na neobljudenih lokacijah.

Kje pa so nahajališča fosilov v Sloveniji, je to skrivnost zbirateljev? »Nahajališča so skrivnost, ker nekateri menijo, da bi najdbe lahko fino prodali,« pove Rakovc. »Žal je tako, da bi nekateri radi vse to, kar najdemo, unovčili, torej gledajo vse samo skozi denar. To so tisti, ki na to ne gledajo z dušo. To bi morali urediti, saj je končno to naše blago.«

Je Slovenija bogata s fosili? »Da, je bogata,« pove zbiratelj. »V panonskem delu je izjemno bogata, saj so bila tam plitva miocenska morja, ki so segala vse do Kamnika. Potem je še Dolenjska s Šentjernejem in Škocjanom, kjer so bila prav tako plitva morja, polsladka, polslana. Tam je ogromno polžkov in školjk, ki jih lahko dobesedno najdemo med samimi vinogradi. Spomladi, ko kmetje orjejo, po deževju lepe primerke poberemo s površine zemlje. Tudi v Karavankah bi lahko našli lepe primerke fosilov. Pomembno je, da se ne izkopava stihijsko, ampak se je treba teh zadev lotiti strokovno. To je zares naše bogastvo, čeprav nekateri v tem ne vidijo nič. Saj tudi mene mimoidoči zbadajo in sprašujejo, kaj kopljem, ali morda iščem zlato.«

Od fosilov k mineralom

Stvaritev narave.

V svet mineralov sta Vilija Rakovca vpeljala že omenjeni prof. dr. Vasja Mikuž in pokojni dr. Renato Vidrih, znani seizmolog: »Večkrat smo se skupaj odpeljali na določena območja. Onadva sta iskala minerale, jaz pa fosile. Nekoč smo šli na Pohorje in sem samo gledal, kaj kopljeta. V tem svetu sem bil popolnoma nevešč. Ko sem profesorju s fakultete dejal, da bom nabiral fosile, me je poslal domov, v šali, seveda. Na Pohorju torej ni bilo fosilov, sem se pa navdušil še za zbiranje mineralov, kjer sem se sčasoma dokopal do določenih izjemnih primerkov. Raziskoval sem območja, ki bi bila za najdbe mineralov zanimiva, med drugimi okolica rudnikov v Mežici, Idriji in Litiji. Velikokrat so iz rudnikov vozili jalovino in tam odkrivali svet mineralov. V posameznih kameninah so bile razpoke in v tistih razpokah so se svetili kristali.«

Rakovčeva zbirka mineralov in fosilov spada med najlepše pri nas.

Ko opazujemo minerale – tudi v Rakovčevi zbirki so izjemni primerki –, laično govorimo o lepih kamnih, pa to verjetno ni prav. »Takim povem, da so kamni za Savo ali za Kokro,« razloži Vili. »Na splošno in laično ne vedo, kako bi se izrazili, da gre za minerale. Posamezniki ne vedo, kje bi jih iskali. Mislim, da imam prav poseben čut za določene najdbe. Sledim posameznim premikom. Tega me je naučil seizmolog Vidrih, ker je vedel, kje so postavili določene seizmološke naprave v Sloveniji. Te naprave nakazujejo, kje se pojavljajo potresi, to pa ne pomeni, da bi po vsakem potresu leteli tja in iskali minerale. Odpravimo pa se po velikih neurjih, kjer je skal in kamenja ogromno, a vsaka skala ni prava. Ko pa skalo razbiješ, se tvoja najdba zasveti.«

Vili Rakovc je za zbiranje navdušil tudi ženo Dano. Za to se je ogrela, ko je na enem od sejmov zagledala nakit. »Kmalu je spoznala čar obdelanih kamnov. Nato sva skupaj ustanovila podjetje za prodajo mineralov, fosilov in nakita. Začela sva tudi potovati po deželah, ki so bogate z minerali, kakršni so Kanarski otoki. Tam se nama je kar srce trgalo od sreče, take lepe stvari sva našla.«