Družina Dolar živi med ožganimi zidovi, brez vode in notranjega stranišča

Stranice z nekaj manj kot 200 prebivalci so razloženo naselje severno od Konjiške gore, streljaj od najmlajšega slovenskega mesta, Zreč. V pisnih virih se prvič omenjajo že leta 1241. Zaradi pomanjkanja primernih kmetijskih zemljišč so se prebivalci nekdaj ukvarjali s furmanstvom, danes se s cestnim prevozništvom. Tam živi tričlanska družina Dolar, ki pa je tudi minule božično-novoletne praznike praznovala žalostno, v svoji stari hiški, ki ji ni mogoče reči drugače kot podrtija.

Strop podpirajo deske

Še pred štirimi leti jih je bilo pet, nato so se na domačem pokopališču najprej poslovili od babice in pred dnevi še od tete, ki je do odhoda v dom dolgo živela z njimi. Na majhni kmetiji na obrobju vasi so tako ostali invalidni Slavko in Cvetka ter njun 15-letni sin Jože. Bivanjske razmere so katastrofalne: kamniti zidovi, tla in strop so v klavrnem stanju, v hiši ni niti kopalnice niti stranišča. Dimnik se nevarno maje in le vprašanje časa je, kdaj se bo zrušil. Po požaru leta 2017 je stanje še slabše – da se strop ne bi udrl, so ga podbili z deskami, elektrika je razpeljana kar po stenah, ki so še vedno sajaste, ožgani so tudi kuhinjski elementi.


Dolarjevi so redkobesedni, v svoji skromnosti živijo tiho, vendar se zavedajo, da brez pomoči ne bodo zmogli. »Moja invalidska pokojnina znaša 247 evrov, kar še za položnice ni dovolj, sploh ko pride poračun. Cvetka dobiva socialno in otroške dodatke. Hudičevo moramo šparati, da pridemo skozi mesec, čeprav tudi sami pridelamo nekaj hrane,« le pove Slavek, kot kličejo Slavka.

Toda vse kaže, da se jim obetajo lepši časi. Na njihovo stisko so že lani opozorili sokrajani. Krajevna skupnost Stranice je tako že naročila izdelavo gradbenega projekta, po katerem bi hišo obnovili in v prizidku uredili nujne sanitarije, ki so zdaj na dvorišču. Imeli so že nekaj dogovorov z obrtniki in podjetniki ter nekaj sponzorjev, pa je zaradi epidemije vse padlo v vodo.
Zatem so se vključile še aktivistke Lions kluba Konjice Vita. Kot je povedala njihova predsednica Nina Malec Poklič, družina, v kateri oče po številnih poškodbah in boleznih prejema le invalidsko pokojnino, mati pa je brezposelna, ob vsakodnevnem boju za preživetje ne zmore prihraniti dovolj denarja za obnovo, zato potrebujejo širšo družbeno pomoč.

Vsaka malenkost je zlata vredna

»Zdi se skorajda nemogoče, da kdo v današnjih časih še živi v takih razmerah,« nadaljuje Malec Pokličeva, gonilna sila akcije Simona Vrečko pa doda: »Najprej sem mislila, da je edina težava v tem, da nimajo notranjih sanitarij, nato pa smo videli, da celotna hiša ni primerna niti varna za bivanje. Stene najedata vlaga in plesen, vse je ožgano od požara. Obenem je samo vprašanje časa, kdaj se bo strop sesedel. Po nedavnem potresu pa sem samo upala, da je dimnik zdržal, ko si je stanje ogledal gradbinec, je dejal, da je tempirana bomba.«

Po gradbinčevi oceni bi za sanacijo hiše in izgradnjo sanitarij potrebovali 50.000 evrov. Dobrodelno akcijo zdaj podpirata Lions kub Konjice Vita ter Leo klub Konjice, dogovarjajo se tudi z občino Zreče in KS Stranice. »Upamo, da nam skupaj uspe. Sploh zaradi sina, ki je tako priden fant, jim želimo zagotoviti vsaj osnovne bivalne razmere,« je povedal predsednik Sveta KS Stranice Drago Padežnik.

»Res jim želimo pomagati, da bo vsaj otrok imel lepšo prihodnost. Ko pogledaš njegove velike črne oči, se ti ta mirni in pridni fant, ki je ljudem ničkolikokrat pomagal pri delu, zasmili v dno duše. Seveda pa si prav nihče ne zasluži takšnega življenja,« je rekla tudi Vrečkova.


Na klic k pomoči so se že odzvali številni srčni ljudje in družbenoodgovorna podjetja iz širše lokalne skupnosti, tako z denarjem kot z materialom. Do zdaj so zbrali desetino potrebnega zneska, seveda akcijo nadaljujejo.

Spoznanje, da niso sami, je bilo za družino nepopisno že ob nedavnem obisku članic lions kluba, ki so ji izročile pakete z darili ter s tem vsaj malo polepšale praznike. »To je naš dom in tu si želimo živeti, zato smo hvaležni za pomoč. Za vsako malenkost, saj je vsaka zlata vredna,« ob slovesu pove Slavko Dolar, Jože pa kar zažari, ko sliši, da se jim obeta sodobno urejena hiša, brez plesni in vlage, predvsem pa s tekočo vodo in notranjimi sanitarijami.