Družinska ribogojnica Goričar: sulca in jesetra gojijo tudi za na krožnik

Med številnimi ribogojnicami za sladkovodne ribe, ki jih imajo v svoji lasti ali upravljanju ribiške družine, Zavod za ribištvo Slovenije ali zasebniki, močno izstopa družinska ribogojnica Goričar. Je največja pri nas in edina, ki ribarnice zalaga s svežimi gojenimi ali dimljenimi sulci in sibirskimi jesetri.

V pogovoru z Natalijo Goričar Sevšek in njeno mamo Ireno Goričar, ki je bila skupaj z možem Mirkom vse do pokoja glavna na kmetiji, smo izvedeli, da se je ribogojstvo na 10 hektarjev veliki družinski kmetiji v Slivju pri Podbočju na Dolenjskem začelo leta 1978, ko so na njej zgradili prvi bazen za gojenje rib. A ta dejavnost je bila dolga leta le dopolnilna. Paradni disciplini sta bili dolgo trsnica in prodaja lastnega cvička (na leto pridelajo do 200.000 litrov vina), v lastni destilarni pa še zdaj izdelujejo tudi borovničev liker. Nekdaj so intenzivno gojili celo damjake, a rejo zdaj opuščajo.



Leta 1984 so pri Kostanjeviški jami odkupili staro žago in mlin na potoku Studena, kjer so tako kot na domači kmetiji s pomočjo evropskega denarja in države uredili dodatno ribogojnico. Nekdanjo mlinščico, dolgo skoraj 200 metrov, so pregradili in spremenili v pokrite pretočne bazene, prvenstveno za vzrejo mladic šarenk in zlatovčic ter sulcev. Prelomno pa je bilo leto 1999, ko so na Dvoru pri Žužemberku kupili še staro ribogojnico propadle Emone. Z njenim nakupom in posodobitvijo so postali največji grosisti na slovenskem trgu sladkovodnih rib. Vse tri ribogojnice jim namreč omogočajo letno proizvodnjo 250 ton šarenk, potočnih postrvi, zlatovčic, sulcev, somov, krapov in sibirskih jesetrov.

Zapletena vzreja

Ribogojstvo na treh različnih lokacijah zahteva 15 redno zaposlenih delavcev, več zunanjih sodelavcev in zahtevno logistiko. Glavni so Natalija, njen brat Dominik ter Dominikova hči Anja, ki s pomočjo Irene in Mirka v Slivju skrbijo za skladiščne bazene, skupaj z delavci pa še za pripravo rib, namenjenih prodaji; njihova posebnost so dimljene ribe, ribji namaz iz postrvi in kaviar.

Glavni oskrbnik ribjega zaroda od iker do mladic v ribogojnici Goričar v kraju Globočice pri Kostanjeviški jami pa je že poltretje leto Klemen Sevšek (Natalijin mož), ki se je kot gostinec iz kostanjeviške gostilne Pri Žolnirju ribogojstva priučil od Dominika Goričarja. V valilnici iker nam je pokazal, kako pedantno je treba skrbeti zanje, da jih preživi čim več. Ob prihodu se je ukvarjal s pošiljko šarenk, ki so se na poti iz Južne Afrike prek Danske izgubile in namesto v največ 120 urah do njih prispele šele po tednu dni. Ker so se ikre pregrele, jih je veliko poginilo in vsak dan je mrtve prisiljen odstranjevati in preprečevati, da se plesen ne bi prenesla na zdrave. Od izvalitve do prvega hranjenja poteče 20 dni, nakar jih preseli v druge valilnike za dodatnih 10 dni. Vmes jih seli v okrogle in nazadnje v pretočne bazene. Ko dosežejo težo 100 gramov, mladice preselijo v ribogojnico na Dvoru, kjer jih hranijo do konzumne teže, nato pa selijo do skladiščnih bazenov v Slivju. Tam jih del očistijo in prodajo sveže v trgovske centre po vsej Sloveniji, vse več pa jih morajo filirati, saj jih kupci v ribarnicah, šolah, vrtcih in domovih upokojencev vse bolj zahtevajo v obliki filejev. V domači prodajalni prodajo okoli desetino vseh svežih in dimljenih rib ter izdelkov iz njih, veliko živih iker, mladic in odraslih rib prodajo tudi drugim ribogojcem doma in v tujini, ribiškim družinam pa za poribljavanje jezer in rek.