Duhovnik in čudodelnik: Deklici z božjastjo je magnetiziral srajčko

Jurij Humar, duhovnik, izjemen radiestezist, bioenergetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer in telepat, je imel zaradi svojega delovanja pogosto težave s posvetno in cerkveno oblastjo. Ob 200. obletnici njegovega rojstva je Etnološko društvo Jurija Humarja založilo tretjo izdajo knjige Čudodelnik s Primskovega avtorjev Janeza Žurge in Stanislava M. Maršiča, ki je prvič izšla konec šestdesetih let.



Jurij Humar je bil rojen 14. aprila 1819 v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. Šolo je obiskoval v Kamniku, po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta 1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 služboval po raznih krajih, dokler ni leta 1876 nastopil službe župnika na Primskovem pri Litiji, kjer je deloval do smrti leta 1890.

Ni se družil z duhovniki

Jurij Humar je bil izjemno izobražen v teologiji, zanimal pa se je tudi za astronomijo. Poleg svetopisemskih jezikov hebrejščine, grščine in latinščine je obvladal še večino evropskih jezikov. Pomagal je vsakemu bolniku.



Bil je velik samohodec. Ni se družil z duhovniki, le z župnikom iz Šmartnega pri Litiji sta bila dobra prijatelja. Navzven ni kazal svojega stanu. Ni se bril, brke in brado si je strigel s škarjami, da se zaradi magnetičnosti ne bi porezal. Zaradi brade se je moral celo zagovarjati pred cerkvenimi oblastmi. Humarjevo osrednje življenjsko poslanstvo je bilo pomagati ljudem v raznih težavah. Na to kaže njegova zapuščina, še posebno njegova pisma, kakor tudi spomini nanj, ohranjeni v drugih virih.

Zdravljenje z magnetizmom

Vzrokov za njegovo priljubljenost med preprostimi ljudmi je zagotovo več. Opisujejo ga kot dobrega, skromnega, delavnega, mirnega, prijaznega, odkritosrčnega, nesebičnega, sočutnega in gostoljubnega moža, ki je bil pripravljen vsakemu pomagati. Bil naj bi vesel in vedno poln zdravega humorja. Nedvomno pa je bil med ljudmi najbolj priljubljen zaradi svojega zdravljenja.
Humar je očitno poznal več načinov zdravljenja. Iz njegovih pisem nečakinji Filomeni in baronici Adelmi Vay je razvidno, da je poznal delovanje homeopatskih zdravil, ne vemo pa, ali jih je tudi uporabljal. Nabiral je zdravilna zelišča in iz njih pripravljal praške ter jih priporočal kmetom, ki si niso mogli privoščiti obiska pri zdravniku. Najbolj znano pa je bilo njegovo zdravljenje z magnetizmom, katerega učinke je začel preskušati leta 1853.

Bolnike je sprejemal v župnišču

Svoje zdravilne sposobnosti je odkril povsem po naključju. Ko je služboval v Črmošnjicah, je od tamkajšnjega župnika slišal, da se zobobol ozdravi tako, da s palcem pritisneš na zob in potegneš od zoba čez vrat, prsi, noge in čez palec na nogi. To je z uspehom preskusil na mežnarjevi ženi. Ko se je to razvedelo, so tudi drugi začeli hoditi k njemu. Prvotnemu načinu zdravljenja z glajenjem obolelih predelov je dodal še magnetiziranje pripomočkov, najprej kruha in vode, potem še vina, sladkorja, oblatov in papirja.

Na Primskovem je sprejemal bolnike v sobici v župnišču. Ljudje so na mizo polagali razne stvari, ki so jih prinesli s seboj za magnetiziranje. Humar naj bi ugotovil bolnikove težave, še preden mu je ta kaj povedal o njih. Po postavljeni diagnozi je največkrat gladil obolele dele telesa, redkeje premikal roke v neposredni bližini telesa ali pihal vanje. Za nadaljnje zdravljenje doma je magnetiziral pripomočke, največkrat kruh. Vedno jim je dal tudi natančna navodila, kako naj jih uporabljajo.

Pridelki za plačilo

Osemletni deklici je pozdravil hripavost z melisnimi sladkorčki. Zaužiti je morala dva na uro. Nosečnicam je magnetiziral trakove, s katerimi so se prepasale pred porodom, da so lažje rodile. Za enoletno deklico, ki je imela božjast, je magnetiziral srajčko. Magnetizirane pripomočke so morali uporabljati po njegovih natančnih navodilih. Če so pretiravali ali uživali pripomočke, ki jim niso bili namenjeni, so lahko imeli težave. Znanih je več zgodb o tem, kaj se je dogajalo ljudem, ki niso upoštevali navodil, ker jih je magnetizirani kruh denimo premamil in so zaradi lakote pojedli vsega naenkrat.



Ljudje so ga začeli množično obiskovati že v Črmošnjicah, kjer je bil nastavljen za župnika leta 1862. Ko se je preselil na Primskovo, ga je obiskalo tudi do dvesto ljudi na dan. Leta 1877 naj bi se jih nanj obrnilo več tisoč, nekatere naj bi k njemu pošiljali celo zdravniki. Na Humarja so se obračali bolniki od vsepovsod, celo iz tujine. V pismih so ga prosili za pomoč iz Francije, Španije in celo iz Amerike. Zdravil je preproste kmečke ljudi, meščane, duhovnike in tudi aristokrate.
Humar je zdravil brezplačno, hvaležni bolniki pa so mu že kar vnaprej ali po uspešnem zdravljenju prinašali ali pošiljali razna darila, od denarja do živil. Kmetje in kmetice so mu nosili za plačilo razne domače pridelke, odvečna živila pa naj bi Humar prodajal.

Od kod je črpal moč?

Humar je večkrat razmišljal o svojem delovanju, ki je nemalokrat začudilo tudi njega in si ga je poskušal razložiti. »Kje imam to moč?« se je spraševal. »Ali v laseh ali v nohtih ali kje? Ali je v moji volji … ali je ta moč kaj drugega kot moja volja, da pa je moji volji pokorna in stori, kar hočem – kdo to ve?«

Menil je, da so te moči božji dar in da ima v sebi nekakšen magnetizem, eterični fluid, ki se da prenesti na drugo osebo in ki toliko vpliva na njegove živce, da ozdravi nekatere bolezni. »Ko bi jaz ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem z vragom v zvezi, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti,« je zapisal Humar. Poleg množice hvaležnih zdravljencev, ki so mu zaupali in gledali nanj kot na čudodelca, so bili že med njegovim bivanjem v Črmošnjicah seveda tudi taki, ki so v njem videli mazača in goljufa.

Leta 1890 je bila zelo huda zima in veliko ljudi v okolici Primskovega je zbolelo. Humar jih je obiskoval na domu in se tudi sam prehladil. Umrl je 19. decembra 1890. Na njegov pogreb je kljub mrzli zimi, visokemu snegu in slabi poti prišlo več sto ljudi. Še po zadnjem slovesu so ljudje obiskovali njegov grob, poklekali so na zmrznjeno zemljo in tam molili.