Duhovnik, ki ni ovinkaril
V polni dvorani Jožefa Kvasa v Cerkljah na Gorenjskem so v organizaciji KD Šenturska Gora, občine Cerklje na Gorenjskem in Župnije Cerklje na Gorenjskem, podružnice Šenturska Gora, pripravili simpozij o duhovniku, botaniku, geologu, entomologu, malakologu, jamarju speleologu in naravoslovcu Simonu Robiču.
Robič se je rodil 1824. v Kranjski Gori, umrl pa je 7. marca 1897 na Šenturški Gori, kjer je kot duhovnik služboval kar 23 let. Na tamkajšnjem pokopališču je tudi pokopan. Zato se je predsedniku vaške skupnosti Šenturška Gora in ključarju pri Sv. Urhu Davidu Rupniku lani porodila ideja, da 200. obletnico njegovega rojstva zaznamujejo z znanstvenim simpozijem, ki bi predstavil življenje in delo velikega znanstvenika evropskega pomena. Na področju duhovništva je pustil velik pečat, še večjega pa kot naravoslovec, tudi v svetovnem merilu.
Delili vtise
Med gosti na nedavnem simpoziju je bil tudi župan Franc Čebulj. Ob vhodu v dvorano je obiskovalce, zbralo se jih je več kot 150, pozdravil hrošček Simon, maskota občine Domžale, ki je ime dobil po Robiču, podobo pa po hrošču, ki ga je naravoslovec odkril v jami blizu Doba pri Domžalah. V simpozij nas je popeljala moderatorka Ana Jagodic Dolžan, ob uvodnih pozdravih upravitelja župnije Martina Lebana in organizatorja simpozija Rupnika je nastopil Mladinski pevski zbor OŠ Davorina Jenka Cerklje pod vodstvom prof. Neže Križnar Ristič.
Predavatelj izr. prof. dr. Janez Mlinar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer tudi Robičev rojak iz Kranjske Gore, je predstavil njegovo rodbino, začetke šolanja in njegovo udejstvovanje v Zgornjesavski dolini. Robičev prvi poklic, duhovništvo, je predstavil doc. dr. Miha Šimac z ljubljanske teološke fakultete. Izvedeli smo, da Robič ni ovinkaril ne v besedah ne v dejanjih. Služboval je v več župnijah, najdlje pa na Šenturški Gori.
Robičevi daljni sorodniki so na simpozij prinesli njegova očala.
V drugem sklopu so predstavili naravoslovna področja, s katerimi se je ukvarjal, in pomembnost njegovih odkritij ter zbirk. Veliko njegovih najdb izhaja prav iz Kamniško-Cerkljanskega območja. Mag. Matija Križnar, Tea Knapič, Mojca Jernejc Kodrič in Špela Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ter doc. dr. Simona Strgulc Krajšek z ljubljanske biotehniške fakultete so predstavili Robičeve zbirke fosilov, žuželk, mehkužcev, tudi vretenčarjev ter rastlin, gliv in mahov. Obseg zbirk in število primerkov je neverjetno.
Poleg tega je Robič vse zbrano izredno skrbno označil z imeni, opisom in krajem, kjer je primerek našel. Več vrst je odkril prvi, nekatere so poimenovane po njem. Največ njegovih zbirk je ohranjenih v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Še presenečenje
Med posameznimi sklopi je za glasbeni predah poskrbel Šenturški oktet pod vodstvom Braneta Jagodica s slovenskimi domovinskimi pesmimi. Pred koncem je Aleš Stražar predstavil še Društvo za raziskovanje jam Simon Robič iz Domžal, v kulinarični zaključek večera, za katerega je poskrbelo Gostinstvo Jezeršek pod vodstvom chefa Luke Jezerška, pa nas je popeljala dr. Katja Rebolj, ki se ukvarja z nabiralništvom in sodeluje s kuharskimi mojstri pri pripravi jedi iz številnih divjih rastlin.
Za prijetno presenečenje so poskrbeli Robičevi daljni sorodniki, ki so na simpozij prinesli njegova očala, knjigo in fotografije, ki so jih podedovali od prednikov. Poleg njih se je dogodka udeležil tudi Frančišek Stare iz Žabnice, ki je dolga leta v Šmartinu pri Kranju vodil naravoslovni krožek, v katerem so za delo in usmeritve črpali iz Robičevih zbirk in odkritij.
Vsekakor je bil Robič pomembna osebnost 19. stoletja, žal danes premalo prepoznan, tako v rodni Kranjski Gori kot tudi v drugih krajih. Da vse povedano o njem na tem simpoziju ne bo šlo v pozabo, pa bo poskrbel zbornik, ki bo izdan v prihodnjih mesecih. Vsi smo povabljeni, da se ga spomnimo tudi ob obisku Železne jame pri Domžalah, prirodoslovnega muzeja ali v Kranjski Gori in na Šenturški Gori.
