Duhovnik po maši šel v partizane

RIBNICA – V zadnjem letu 19. stoletja so po dolgih prizadevanjih, še posebno takratnega ključarja in tudi vaškega moža Andoljška, na Velikih Poljanah ustanovili župnijo, čeprav v tem kraju še niso imeli farne cerkve. Poljance je vseskozi podpiral tudi škof Jakob Missia, leta 1899 pa je župnija v okviru ribniške dekanije, v času škofa Antona Jegliča, začela uradno opravljati svoje božje poslanstvo.

Dve leti pozneje so na Velikih Poljanah po vzorcu cerkve Srca Jezusovega v Ljubljani zgradili farno cerkev sv. Jožefa, čeprav je že od 14. stoletja na bližnjem pokopališču stala bogoslužna stavba sv. Tomaža, ena najstarejših v ribniški dekaniji.
 

Brez stalnega župnika

Zdajšnja cerkev nima stalnega župnika in je trenutno župnija v soupravljanju ribniške, je pa ob bogoslužju, posvečenem 120-letnici župnije, farane in številne Poljance vseh generacij nagovoril nekdanji ribniški dekan, zdaj arhidiakon, mag. Anton Berčan.

Notranjost cerkve sv. Jožefa krasita stranska oltarja iz cerkve sv. Jurija nad Ortnekom, ki je bila najverjetneje zgrajena v prvi polovici 17. stoletja in je bila redek primer ohranjene celostne umetnine iz prehodnega obdobja med gotiko in barokom na Slovenskem. Po drugi vojni je bila opuščena in nato izropana, zlati oltar s podobo sv. Jurija pa lahko danes občudujete v Narodni galeriji Slovenije.

Ob nastajanju rokodelskega centra v Ribnici leta 2010 je bila podana ideja, da bi bil en prostor v stavbi posvečen tej cerkvi oziroma glavnemu oltarju in stranskima, ki sta bila takrat v ribniški cerkvi. A namera je splavala po vodi. Antonu Masniku, ki je bil zadnji župnik na Velikih Poljanah in je duhovno pastirstvo opravljal 15 let, je uspelo v prizadevanjih, da bi bila cerkev na ortneškem gradu podružnica ribniške, zato so oltarja leta 2016 premestili vanjo, saj je suha in primerna za njuno hrambo ter oglede.

Ob morebitni obnovi cerkve sv. Jurija bosta zanesljivo postala del nje.

»Gospod Anton se je vživel med farane in je vedno pomagal, da so bili del cerkvenega občestva. Tudi tako, da je dal v nekdanjem hlevu narediti kapelo za popoldanske maše starejših žensk, saj je bila cerkev za skupino prevelika. Kapelo smo pozneje preuredili v muzej in v njem postavili sakralne predmete, ki pričajo o častitljivi preteklosti naše župnije,« nam je razložil Alojz Novak, ki je s sovaščani pomagal pripraviti ta dogodek.
 

Vojska vzela zvonova

Andrej Ambrožič je ključar od mladih nog in tudi zato najboljši poznavalec tamkajšnje cerkvene zgodovine, tudi tega, da so zvonove tako kot po drugih cerkvah med prvo svetovno vojno jemali za potrebe vojske. Poljancem so vzeli dva, manjšega, bronastega, so pustili. Kasneje so kupili dva železna. Andreju se je v spomin vtisnilo pričevanje starejših ob nesreči, ki je doletela enega izmed mož, ki so ju podirali.


»Ženske so prosile in molile, naj pustijo zvonova, a niso bile uslišane. Prvega so vrgli in se je kajpak, ko je treščil na tla, razbil. Vsa vas je še naprej rotila, a so podrli tudi srednjega, a ta se ob padcu ni razbil. Ker ga tako velikega niso mogli naložiti na voz, so začeli po njem tolči z železom. Enemu izmed mož, ki je neusmiljeno udarjal, se je odkrušeni drobec zapičil v oko, in to se je pred občestvom izlilo.«

Čeprav na Poljanah ni živelo veliko duš, so bile te vselej zelo verne, tudi danes nedeljske maše obiskuje več kot tretjina krajanov od okoli 200. Mnogi se, seveda po pričevanju, spominjajo bratov duhovnikov, Ivana in Matija Noča. Iz tega župnišča, kjer je nekaj časa živel, je v partizane, tudi to je zanimivost, po jutranji maši odšel duhovnik in zgodovinar Metod Mikuž. Med vojno naj bi se v neki hiši tod blizu utaborili vojaki bele garde, a partizani, z njimi je bil tudi Mikuž, nanje niso sprožili niti enega strela. »Njuno poznanstvo – Ivan je bil Metodov birmanski boter – in božje poslanstvo ter razsodnost so vas rešili gorja, bi temu lahko rekli,« ne dvomi ključar Andrej.


Župnija na Velikih Poljanah tako kot pred njo tista na Gori nad Sodražico je izgubila samostojnost, a cerkev bo še naprej živa. Te stvarnosti se je dotaknil tudi škof Franc Šuštar, ki je dejal, da se manjše župnije žal morajo pridruževati večjim.