Duhovniki v boj za nogometno krono: treninge imajo ob sredah in nedeljah
Papež Frančišek je velik nogometni navdušenec, navija za Argentino in tamkajšnji klub San Lorenzo, za katerega igra naš reprezentant Andres Vombergar. Nad tem športom pa je navdušena tudi slovenska duhovščina, ki bo od prihodnjega ponedeljka do petka branila čast Slovenije na že 15. evropskem prvenstvu duhovnikov v dvoranskem nogometu. Zadnji dve, v letih 2021 in 2022, sta zaradi covida-19 odpadli. Najboljši iz Evrope bodo brcali žogo in molili v romunskem Temišvaru, tudi letošnji evropski prestolnici kulture. Naslov prvaka brani Poljska, Slovenija je bila 2020. v Pragi 11.
Tudi proti Srbiji
»Reprezentance se bodo zbrale v ponedeljek. Prvenstvo bomo začeli s slovesno sveto mašo, ki jo bo vodil en izmed domačih škofov. Si predstavljate mašo, pri kateri mašuje 180 do 200 duhovnikov? To je res dogodek. Torek in četrtek sta igralna dneva. V sredo je romarski dan. V petek z zajtrkom pa se prvenstvo zaključi in sledi pot proti domu,« je dr. Andrej Šegula, tudi sam reprezentant, sicer pa profesor na teološki fakulteti in duhovni pomočnik v župniji Zadobrovi, opisal tekmovanje, ki ga Slovenija začenja v predtekmovalni skupini B, v kateri so še Srbija, Bosna in Hercegovina ter Kosovo.
»Ekipe smo razdeljene v štiri skupine. V dveh dvoranah igramo do večera. V vsaki moramo priti na lestvici od prvega do osmega mesta. V sreda je, kot rečeno, počitek, v četrtek pa sledi razigravanje. Po tekmovanju sledi slavnostni sklep prvenstva, podelitev pokalov in medalj, tudi najboljšemu strelcu in vratarju. Tu in tam podelijo še pokal za najbolj ferplej ekipo, Slovenci smo si ga denimo zaslužili na evropskem prvenstvu na Portugalskem,« nadaljuje Šegula.
Med favorite se tudi to pot uvrščajo Poljska, Portugalska in Hrvaška ter BiH (evropski podprvaki leta 2020). To so tudi države, kjer imajo še največ duhovnih poklicev, zato imajo večjo bazo za selekcijo. Slovenija se praviloma uvršča v zlato sredino, tudi letos si želijo, da bi se uvrstili v prvo polovico. »Naša dobra lastnost je medsebojna povezanost, solidarnost tako ob zmagah kot ob porazih,« smeje pripomni Šegula. Slovenija bo v Romuniji nastopila v postavi kapetan Jože Povh (župnik župnije Marija-Tezno), Francesco Bertolini (ekonom mariborske nadškofije) Klemen Jager (župnik pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah), Janez Ferlež (župnik v župnijah Štanka, Prežganje, Janče), Andrej Šegula, Tine Povirk (kaplan na Jesenicah), Bernard Rožman (župnik na Brdu pri Lukovici), pater Ivan Arzenšek (dominikanec, Petrovče), pater Matei Senteš (minorit, Ptuj), Mitja Franc (salezijanec, Maribor) in vratar pater Tadej Inglič (frančiškan, Brezje). V trenerskem štabu sta Stanko Plantak in Marjan Slapšak.
Bog je kar v težavah
Kapetan reprezentance Jože Povh je tudi predsednik društva Pax. »Kako smo ga izbrali za kapetana? Demokratično (smeh). Vedeli smo, da nekdo mora biti – in smo ga vprašali. Z veseljem je sprejel. Najdaljši staž ima naš najstarejši, to je pater Ivan Arzenšek, ki je eden izmed ustanoviteljev nogometne reprezentance Pax, katere začetki segajo v leto 1985. Najmlajši pa je Tine Povirk,« pove Šegula o izbrani vrsti, ki jo v torek čakajo tri tekme predtekmovanja. Natančne statistike ne vodijo, a med strelci prednjačijo Tine Povirk, Bernard Rožman (tudi nekdanji izvrstni kolesar) in Klemen Jager.
»Pa še kakšen bi se našel. Sicer pa ne smemo o tem preveč na glas govoriti – da ne bi do teh informacij prišel kdo iz nasprotne ekipe ... Golman, ki je branil dolga leta, se je v tej sezoni poškodoval. Tako smo povabili v reprezentanco frančiškana p. Tadeja Ingliča in upamo, da bo ob pravem času na pravem mestu,« dodaja Šegula, ki potrdi, da pred vsako tekmo ne manjka molitve. »Pred vsako tekmo se pripravimo čisto profesionalno. Najprej oprema, potem pa navodila selektorja. Tu in tam tudi skupaj zmolimo. Priprošnjik? Ja, največkrat je to sveti Janez Bosko, ki je veliko delal z mladimi in je 'igrivi svetnik'. Sicer pa ima vsak izmed nas kakšen ritual. Vedeti pa moramo, da smo vsi 'profesionalni' molivci, kar pomeni, da je Bog kar v težavah, ko navalimo s prošnjami in 'zahtevami',« se nasmehne Šegula.
Slovenci pa ne bodo igrali le za svojo državo, ampak tudi za druge reprezentance. Razlog je preprost – vera ne pozna meja. »Imamo dva Slovenca, ki delujeta v tujini in igrata za tuje reprezentance (pri nas ni kriterij državljanstvo, ampak država, v kateri deluješ). Tako je Marijan Plohl član avstrijske državne reprezentance, pater Miha Majetič (minorit) pa kazahstanske, saj tam deluje kot misijonar. Sicer pa imamo tudi v slovenski reprezentanci p. Mateia Sentesa iz Romunije, torej bo igral pred domačim občinstvom,« sklene naš sogovornik.
Treningi ob sredah in nedeljah
Zbirajo se vsak teden, zato so treningi redni: »Nogometno sezono začnemo septembra. Vsako nedeljo igramo uro in pol v Žalcu, ob sredah pa (tisti, ki smo iz Ljubljane in okolice) v Šentvidu nad Ljubljano. Evropska prvenstva so običajno februarja. To je za nas špica nogometne sezone. Treninge končamo okrog velikonočnih praznikov, čez poletje pa se udeležujemo raznih turnirjev in revijalnih tekem. Treningi so tudi priložnost za druženje. Ob duhovniškem poklicu je to dodatna priložnost, da pridemo skupaj, se razgibamo, se veselimo. Ta hobi nam je ustvaril prostor in čas za naše prijateljstvo.«
»Naš trener je Stanko Plantak, ki ni duhovnik. Smo pa veliki prijatelji in prek prijateljstva je postal naš trener in selektor,« nadaljuje Šegula, ki je že lep čas zapisan športu. »Človek je duša, duh in telo. In za vse je treba poskrbeti. Težko si predstavljam kakovostno duhovno in intelektualno življenje brez rekreacije. Ukvarjal sem se z različnimi športi, od kolesarjenja, tudi na dolge proge (Assisi, Rim, Međugorje, Lurd, Compostela, Fatima, Čenstohova), do smučanja in v zadnjih letih supanja in seveda nogometa. Član nogometne reprezentance za duhovnike Pax sem že skoraj dvajset let.«
Slovenija je 2013. gostila evropsko prvenstvo. Kdaj ga bo spet, ni jasno, čeprav bi naši igralci radi videli, da bi ga. Se pa vsi zavedajo, da je to velik organizacijski in finančni zalogaj.
