Dušan Merc: Sedanja osnovna šola je slabše od popolnega nereda
Začetek novega šolskega leta je stresen za starše in otroke, morda za prve še bolj. Skrbi jih, kako bodo otroci opravljali šolske dejavnosti, na katere zunajšolske dejavnosti bi jih vpisali, kako izkoristiti njihove talente in kako jim pomagati pri usvojitvi delovnih navad. Za nasvet smo se obrnili na dolgoletnega ravnatelja in učitelja Dušana Merca in na svetovalno delavko in vzgojiteljico v dijaškem domu ter sodelavko Inštituta za sodobno družino Manami (Familylab Slovenija) Majo Marc.
Pred nami je novo šolsko leto, polno preizkušenj za učitelje, starše in otroke. Kaj bi pred začetkom pouka svetovali staršem?
Dušan Merc: Vzpostaviti primerno vzdušje pričakovanj – nikakor ne preveč. Pripraviti otroke na delavnost in odgovornost – delavnost je izjemen pogoj, da ne bo razočaranj in tudi ne stranpoti, vendar v pravi meri. Vsakodnevni red, urnik, vsakodnevno delo – to postane motivacija za še več dela. Stran od pretiranih pričakovanj in tudi od popustljivosti, nekaj opičjega obnašanja do otrok, nikar pa velike zaščite itn.
Maja Marc: Kakor vsakič do sedaj je tudi letošnje šolsko leto polno izzivov, in sicer za vse, ki smo vključeni v vzgojno-izobraževalni proces – za učitelje, starše in otroke. Ob začetku leta bi staršem svetovala, da v ospredje ne postavljajo šole, temveč njihovega otroka v šoli. To pomeni, da so pozorni na otroka, na njegove izrečene besede, na razpoloženje, na odzive. Konkretno, da ga jemljejo resno, ko potoži, da ima veliko dela, da spoštujejo, ko ne želi spregovoriti o tem, kako je bilo v šoli, ter ga ne skušajo prepričati o nasprotnem in mu ne pridigajo o tem, kako je bilo v času, ko so sami obiskovali šolo.
Dušan Merc: Sedanja osnovna šola je slabše od popolnega nereda, urejenosti, ki bi temeljila na pedagogiki. V resnici je urejena za učitelje in oblast, birokracija, ki vlada, pa uničuje klimo na šoli. Blizu polovice dejavnosti je povsem nesmiselnih. Vedeti je treba, da šolo že dolgo vodi sindikat, pa tudi, da so šole v kadrovskih stiskah, ki jim ni videti konca. Menim, da so programi preobloženi in tretjina kadra nepotrebna. Šolski učni načrt bi morali prepoloviti, s tem pa bi bila šola z jasnimi cilji, a se bojim, da ne bo šlo zlahka, ker je oblast, tudi šolska, povsem brez pravega smerokaza, brez idej in je postala nesmiselna ...
Maja Marc: Sama v obšolskih interesnih dejavnostih ne vidim težave, če se zanje odloči otrok sam, na podlagi lastnega interesa, če jih z veseljem obiskuje in v njih uživa. Ne glede na to, ali gre za šport ali kulturo, je otrokova naravna potreba po gibanju in odkrivanju novega močno prisotna tudi v prvi triadi. Problematičnost obšolskih dejavnosti vidim v primerih, ko se otroci pod prisilo ali prek manipulacije usmerjajo k dejavnostim, prek katerih želijo starši izživeti svoje neuresničene sanje. Prav tako je po mojem mnenju pomembno, da je za otroke v prvi triadi igra prevladujoča metoda dela in da obiskovanje in vztrajanje v obšolskih interesnih dejavnosti ni povezano s pretirano tekmovalnostjo in dosežki otrok.
Koliko dejavnosti na teden bi priporočali otrokom? Kdaj je lahko preveč?
Dušan Merc: Redno delo v šoli, domače naloge, dejavnost pa samo eno. Potreben bi bil šport.
Maja Marc: Nimam numeričnega odgovora na to. Med otroki se kažejo močne individualne razlike tako v številnosti interesov kot v spretnostih in sposobnostih. Nekateri so vključeni v več obšolskih dejavnosti, drugi v nobeno. Pomembno vodilo naj bo staršem počutje otroka in njegov odnos do dejavnosti – dokler jih rad obiskuje in v njih uživa, ne vidim težave. Starši so tisti, ki poznajo otrokov urnik in ki morajo pretehtati, kdaj je za otroka preveč. Pomembno pa je tudi, da v dnevu ostane dovolj časa za kakovostno družinsko življenje, za gradnjo odnosov, ki družino povezujejo ter tudi za dolgčas, ki otroka spodbudi, da postane ustvarjalen in domiseln.
Starši v svojih otrocih vidijo kakšne talente, zato jih že zgodaj usmerjajo v posamezno dejavnost. Menite, da za otroka to predstavlja breme, če si vendarle sam želi obiskovati popoldanske učne dejavnosti?
Dušan Merc: Talentov je veliko manj, kot jih prikazujejo učitelji, in še veliko manj, kot jih pričarajo starši. Prezgodnje usmeritve so pač velika napaka. Kaj si otroci sami želijo in kaj izražajo zato, da bi naredili starše srečne, se je treba vprašati. Konglomerat neumnosti. Nadarjenost se pokaže sama – če pedagogi razumejo. Nadarjenosti ne morete razglasiti, ne morete je pričakovati, lahko pa vas preseneti. Ampak še ko je vidna, je treba biti tiho – ne se vmešavati, ne povzdigovati v nebo in ne zahtevati. Lahko uvene.
Maja Marc: Seveda, otroci imajo številne talente in krasno je, če jih starši opazijo. Imeti talent pa ne pomeni nujno tudi imeti moč, voljo in željo postati dober v nečem. Tudi v primerih, ko si otrok sam želi obiskovati kakšno dejavnost, je breme prisotno. Če namreč želimo postati dobri v nečem, moramo za to vlagati trud in energijo. To velja za otroke in za odrasle. In vlaganje truda potegne za sabo odpovedovanje. Nekateri otroci s tem nimajo težav, pri drugih pa lahko starši opazijo, da nekaj ni prav, da motivacija upada, da otrok nima več enake želje in nam to tudi pove. Takrat je pomembno, da starši otroku naklonijo priznanje in z enakovrednim dialogom z otrokom preverijo, kako mu lahko pomagajo. Pomembno je, da ima otrok v družini možnost, da se izrazi in na glas pove svoje občutke.
Opažate, da so otroci, morda predvsem odličnjaki, ki morajo za vsako petico dobro guliti šolsko in domačo klop, ob koncu leta vse bolj izčrpani, izgubljeni, zaprti vase. Je za izgorele otroke kriv tudi šolski sistem?
Dušan Merc: Saj so vsi odličnjaki! Sama neumnost je to, da ni notranje diferenciacije. Ta izčrpanost je posledica sistema, ker je vse podobnejše železniški postaji, kjer je veliko tirov, kretnic in sami postajenačelniki, ogromne zamude, pa nihče ne ve, kam pelje kateri od vlakov.
Maja Marc: Opažam, da so proti koncu šolskega leta izgoreli vsi otroci, ne samo odličnjaki. Prav tako smo izgoreli tudi učitelji, profesorji in vzgojitelji, ki želimo z mladimi kakovostno delati. A ta preobremenjenost in izgubljenost po mojem mnenju ni vezana zgolj na pouk in šolo. Dejstvo je, da je za preobremenjenost otrok in mladine krivih več med seboj povezanih dejavnikov: institucionalizirano življenje otrok in mladih, hiter način življenja, spremembe v družini in tudi preobsežni učni načrti.
Kako najti ravnotežje, da bi imeli v družbi zdrave najstnike?
Dušan Merc: Treba je definirati njihove pravice (kar je treba precej potisniti nazaj), njihove dolžnosti in primerne obremenitve, ustrezna pričakovanja in predvsem družbeni red, red v tako imenovanih zdravih družinah. Malo starinsko in nemoderno, pa bi šlo. In dodal bi še, da je brezplačna hrana dodatna neumnost v sistemu. Treba bi bilo manj hrane, manj obrokov in več fizičnega napora. Imamo bolnike.
Maja Marc: Da bi v družbi imeli zdrave najstnike, je po mojem mnenju ključno, da imajo otroci ob sebi starše, ki se zavedajo svoje vloge in ki prevzemajo odgovornost za to, da bodo otroku pomagali, da zgradi zdravo jedro samospoštovanja, ki bo otrokov psihosocialni imunski sistem in mu bo v pomoč takrat, ko bo življenje 'kazalo zobe'. In morda za konec: mladostnikovo vedenje je rezultat preteklih pomembnih odnosov in izraz intimnega dogajanja v njem.
