POPOTNIŠTVO
Dva Slovenca na kolesu prek Uzbekistana
Dejan Kramberger in Robert Dajčman dva tedna dopusta tradicionalno preživljata na kolesarjenju po oddaljenih deželah.
Odpri galerijo
Pri družini, ki se ukvarja z gostinstvom. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv
Letos sta si Dejan Kramberger iz Voličine in njegov prijatelj Robert Dajčman za kolesarjenje izbrala Uzbekistan v Srednji Aziji. Vsako leto se kam odpravita za dva tedna, med drugim sta prekolesarila že Srbijo, baltske države, Moldavijo, Ukrajino, Kirgizijo, Gruzijo in Armenijo. Odločitev običajno pade zadnji hip, tokrat sta imela načrt pripravljen tudi za Tadžikistan, a sta se mu zavoljo varnostnih razmer ognila ter jo mahnila po Uzbekistanu, ki jima je ostal v prijetnem spominu.
Z letalom sta priletela v prestolnico Taškent, kjer ju je pričakalo 40 stopinj v senci, temperatura, ki se je na jugu povzpela do 45 stopinj, pa ju je spremljala vseh 14 dni. »Uzbekistan je precej ravninska pokrajina v primerjavi s Kirgizijo, ki sva jo obiskala lani. Hribovit je le tam, kjer meji na Tadžikistan in Kirgizijo, sicer pa je pokrajina suha in bolj puščavska,« pove Dejan in doda, da sta vozila po znameniti Svilni poti, po kateri je potoval tudi sloviti beneški trgovec Marco Polo.
Iz Taškenta sta se čez uzbekistanski nacionalni park Zaamin, kjer sta prečkala 2450 m visok prelaz v bližini meje s Tadžikistanom, podala do čudovitega mesta Samarkanda, katerega zgodovina sega v prvo polovico prvega tisočletja pred našim štetjem. Nato sta pot nadaljevala do zgodovinskega središča Buhare ter Hive, mesta, ki leži v oazi sredi puščave na meji s Turkmenistanom.
»V urbanih mestih, tu mislim predvsem na Taškent in stara mestna jedra Samarkanda, Buhare in Hive, je precej turizma. Ko greš drugam, pa vidiš pravi Uzbekistan,« pravi Dejan in pohvali izjemno gostoljubne domačine. »Parkrat sva prespala pri njih, sprejeli so naju odlično, zjutraj sva vedno dobila zajtrk. Prav počaščeni so, da lahko pogostijo tujca, saj ni ravno pogosto, da bi se dva Evropejca k njim pripeljala na kolesu,« nadaljuje Dejan. Poudari, da so ljudje srečni, prijazni, čeprav njihovi zaslužki niso prav visoki, v povprečju imajo okoli sto dolarjev plače.
Tradicionalna jed se imenuje plov, sestavijo pa jo iz mesa (običajno govejega ali piščančjega), čebule, korenja in riža. Za plov premorejo več kot tisoč različnih receptov! Vse kuhajo v enem loncu. Radi pripravijo tudi juhe, obvezna pijača je čaj, za žejo v vročih dneh je pri domačinih zelo priljubljen ajran (slani turški jogurt), ki ga na veliko prodajajo ob cestah, še izvemo. Ko nista spala pri domačinih, sta postavila šotor, v mestih pa v kakem hostlu. V Uzbekistanu moraš poskusiti njihove melone in lubenice, ki so v primerjavi s temi, ki jih lahko kupimo na našem trgu, precej slajše, sočnejše in prav posebno prijetnega okusa, še poudarita naša sogovornika.
O Sloveniji v Uzbekistanu vedo bolj malo. »Sprva so naju zamešali za Slovaka, potem pa sva jim s pomočjo Jugoslavije pojasnila, kje je Slovenija. Na poti nisva srečala Slovencev, je pa bilo pa kar veliko Poljakov in Nemcev na kolesih,« še doda Dejan, ki že načrtuje nov potep. Ker so se varnostne razmere v Tadžikistanu umirile, to so jima potrdili številni popotniki, čez leto dni odhajata spet na ta konec sveta.
Posebna zgodba Uzbekistana so otroci. Povsod jih je polno, posebno ob cestah, pa najsi bo ob igri ali ob tem, da štiriletni brat pazi na svojega mlajšega, še v plenico povitega, ki nerodno stopica ob cesti, po kateri drvijo avtomobili.
»Vidiš sedemletne otroke, ki vodijo tudi petdesetglavo čredo ovac čez zelo prometno cesto na pašo, v mestih in na tržnicah so poleg odraslih ali sami delajo v trgovinah in na stojnicah kot izkušeni trgovci, ki težko popuščajo pri barantanju (čeprav je barantanje na stojnicah skoraj obvezno). Najlepše pa je, ko vidiš njihove nasmehe. Posebno ko jim vrneš pozdrav,« sklene Dejan.
Mošeja Kaljan v Buhari je druga največja mošeja v Srednji Aziji, sprejme lahko 10.000 vernikov.
Z letalom sta priletela v prestolnico Taškent, kjer ju je pričakalo 40 stopinj v senci, temperatura, ki se je na jugu povzpela do 45 stopinj, pa ju je spremljala vseh 14 dni. »Uzbekistan je precej ravninska pokrajina v primerjavi s Kirgizijo, ki sva jo obiskala lani. Hribovit je le tam, kjer meji na Tadžikistan in Kirgizijo, sicer pa je pokrajina suha in bolj puščavska,« pove Dejan in doda, da sta vozila po znameniti Svilni poti, po kateri je potoval tudi sloviti beneški trgovec Marco Polo.
Gostoljubni domačini
Iz Taškenta sta se čez uzbekistanski nacionalni park Zaamin, kjer sta prečkala 2450 m visok prelaz v bližini meje s Tadžikistanom, podala do čudovitega mesta Samarkanda, katerega zgodovina sega v prvo polovico prvega tisočletja pred našim štetjem. Nato sta pot nadaljevala do zgodovinskega središča Buhare ter Hive, mesta, ki leži v oazi sredi puščave na meji s Turkmenistanom.
»V urbanih mestih, tu mislim predvsem na Taškent in stara mestna jedra Samarkanda, Buhare in Hive, je precej turizma. Ko greš drugam, pa vidiš pravi Uzbekistan,« pravi Dejan in pohvali izjemno gostoljubne domačine. »Parkrat sva prespala pri njih, sprejeli so naju odlično, zjutraj sva vedno dobila zajtrk. Prav počaščeni so, da lahko pogostijo tujca, saj ni ravno pogosto, da bi se dva Evropejca k njim pripeljala na kolesu,« nadaljuje Dejan. Poudari, da so ljudje srečni, prijazni, čeprav njihovi zaslužki niso prav visoki, v povprečju imajo okoli sto dolarjev plače.
Tradicionalna jed se imenuje plov, sestavijo pa jo iz mesa (običajno govejega ali piščančjega), čebule, korenja in riža. Za plov premorejo več kot tisoč različnih receptov! Vse kuhajo v enem loncu. Radi pripravijo tudi juhe, obvezna pijača je čaj, za žejo v vročih dneh je pri domačinih zelo priljubljen ajran (slani turški jogurt), ki ga na veliko prodajajo ob cestah, še izvemo. Ko nista spala pri domačinih, sta postavila šotor, v mestih pa v kakem hostlu. V Uzbekistanu moraš poskusiti njihove melone in lubenice, ki so v primerjavi s temi, ki jih lahko kupimo na našem trgu, precej slajše, sočnejše in prav posebno prijetnega okusa, še poudarita naša sogovornika.
Otroci trgovci
O Sloveniji v Uzbekistanu vedo bolj malo. »Sprva so naju zamešali za Slovaka, potem pa sva jim s pomočjo Jugoslavije pojasnila, kje je Slovenija. Na poti nisva srečala Slovencev, je pa bilo pa kar veliko Poljakov in Nemcev na kolesih,« še doda Dejan, ki že načrtuje nov potep. Ker so se varnostne razmere v Tadžikistanu umirile, to so jima potrdili številni popotniki, čez leto dni odhajata spet na ta konec sveta.
Posebna zgodba Uzbekistana so otroci. Povsod jih je polno, posebno ob cestah, pa najsi bo ob igri ali ob tem, da štiriletni brat pazi na svojega mlajšega, še v plenico povitega, ki nerodno stopica ob cesti, po kateri drvijo avtomobili.
Večerja za dva pet evrovCene so za slovenski žep izjemno nizke. Večerja za dva s pijačo v Taškentu ne preseže pet evrov, na tržnici pa se lahko dobro naješ za evro. »Že zjutraj ponudijo posebno ocvrto jed, ki je neko vlečeno testo, nadevano z mesom in čebulo ter zeljem ali krompirjem namesto mesa. Domačinom se praviloma nikoli ne mudi, le na tržnici, ki je duša mesta, hitijo,« še dodata.
»Vidiš sedemletne otroke, ki vodijo tudi petdesetglavo čredo ovac čez zelo prometno cesto na pašo, v mestih in na tržnicah so poleg odraslih ali sami delajo v trgovinah in na stojnicah kot izkušeni trgovci, ki težko popuščajo pri barantanju (čeprav je barantanje na stojnicah skoraj obvezno). Najlepše pa je, ko vidiš njihove nasmehe. Posebno ko jim vrneš pozdrav,« sklene Dejan.
