Dva sta ga tolkla, tretji ga je obračal

Razsežni gozdovi pobočja Ribniškega Pohorja so že pred desetletji prerasli večino sledov svojčas razvitega steklarstva, kamnoseštva in gozdarstva v Josipdolu, nekdanji Jožefovi dolini, imenovani po Josefu Schnecku, ustanovitelju prve glažute. Tudi ozkotirne gozdne železnice, s katero so od leta 1923 skoraj 40 let iz Josipdola prevažali kamen in les do železniške postaje Brezno ob Dravi, ni več. Toda domačini, povezani v Kulturno-etnološkem in turističnem društvu Josipdol, ne dovolijo, da bi se izgubil tudi spomin na njihovo industrijsko in širšo kulturno dediščino.

Leta 2004 ustanovljenemu društvu danes predseduje Marko Klemenc, eden njegovih predhodnikov in za mnoge najzaslužnejši za oživljanje preteklosti, Danijel Cvetko, pa pooseblja življenje Muzeja na prostem, ki je zrasel nasproti njegovega doma na zgornjem robu vasi. Josipdol nekateri poznajo tudi po 150 metrov dolgem lipovem drevoredu, enem od redkih še ohranjenih tovrstnih spomenikov oblikovane narave na Slovenskem; z njim se začenja tudi leta 1963 urejena gozdna učna pot Kapelvald.

Boljšega vodiča za ogled muzeja, kot je njegov soustvarjalec Cvetko – dobitnik Murkove listine Slovenskega etnološkega društva za ohranjanje in oživljanje tradicije in etnoloških posebnosti kraja –, si ne bi bilo mogoče želeti.



»Začeli smo s študijskim krožkom na temo steklarstva,« začne vodnik, ko se ustavimo pred maketo steklarske peči s talilnim loncem in steklarsko fajfo – cevjo za pihanje izdelkov iz stekla. »Ko smo jo izdelali,« nadaljuje, »smo ugotovili, da moramo nadaljevati in prikazati celotno zgodovino našega kraja in jo povezati z vsemi gospodarskimi dejavnostmi, ki so zaznamovale življenje in ljudi v naši dolini.«

Pred kamnarsko uto zgovorni gostitelj dvigne s tal težak drog in nadaljuje razlago: »Drog, ki ga držim v roki, je iz posebno kakovostnega jekla kovaško izdelan ročni sveder za vrtanje v kamen. Dva delavca sta s težkimi kladivi enakomerno tolkla po njem, tretji pa ga je obračal. To je bil do uvedbe modernih vrtalnih naprav edini način vrtanja lukenj v trdi pohorski kamen, poznan kot granit. Pozneje se je zanj uveljavilo ime tonalit, stroka pa ga imenuje granodiorit.«



Najbolj razširjenemu izdelku v pogovornem jeziku kljub temu pravimo granitne kocke. Kamen se je zaradi svoje odpornosti izvrstno obnesel pri izdelovanju kock in robnikov za tlakovanje cest in trgov – še danes jih je videti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih –, iz večjih kosov pa so spretni kamnoseki izdelovali še spomenike, nagrobnike, stopnišča in druge arhitekturne elemente, da bi trajali več rodov.

Muzejsko hišo, skromno bivališče, značilno za te kraje, so člani društva postavili leta 2007 bolj ali manj po spominu, saj že takrat na Ribniškem Pohorju ni bilo več nobene v celoti ohranjene glažutarske bajte. Ker pa so zanjo porabili več kot 200 let star les, ki jim ga je podaril domačin Andrej Vogrinec, je hiša vsaj v tem pogledu pristna zgradba. Pristni so tudi kosi pohištva in opreme ter številni drugi predmeti, ki obiskovalcu pomagajo razumeti, kako skromno so živeli predniki današnjih Josipdolčanov.
Pomanjšan, vendar natančen posnetek je tudi dobrih 10 metrov dolga lesena riža, drča za hišo. Dovolj za predstavo, kako so svojčas po takih žlebovih oziroma koritih z višjih leg plavili les, potreben za kurjenje v pečeh za taljenje kremena za pridobivanje stekla, za ogrevanje in druge potrebe. Še nekaj korakov naprej je v nadstropju kulturnega doma muzej kamnoseštva in gozdarstva, ki ga je uredil Koroški pokrajinski muzej. Tam je ob portretih in pojasnilih na stenah mogoče slediti razvoju od prve omembe Jožefove doline leta 1801, prek menjav lastnikov in upraviteljev do nastopa družine Lenarčič, ki je leta 1909 zaradi velike konkurence ukinila steklarno, razširila pa izkoriščanje kamna. Med drugo vojno so kamnolome izkoriščali Nemci, po vojni, do stečaja leta 1984, pa nova socialistična oblast. Po smrti lastnika zasebnega podjetja Pruhar (vzdevek za kamnoseke) sta se leta 2013 pridobivanje in prodaja kamna povsem ustavila. Živita le še v spominu Danijela Cvetka in nekaterih domačinov, ki cenijo svojo dediščino – čeprav se njene vrednosti ne da preprosto meriti z denarjem. Iztok Ilich