Dve stotniji po Tonijevih šolskih stezicah (FOTO)

Po delno s snegom pokriti Čredniški poti, ki je vodila od igrišča v Starem trgu proti Prelesju in Dolu ob Kolpi ter navzgor do Vrta, kjer se je pred 65 leti rodil glasbenik Toni Verderber, se je dan po antonovem na drugi Tonijev pohod podalo več kot 200 mož in žena od blizu in daleč. V dobrih petih urah so ob postankih, kramljanju in obujanju spominov prehodili stezice, po katerih je Toni vsak dan s šolsko torbo hodil k pouku, v skoraj deset kilometrov oddaljeni Predgrad.

»Nekega dne sem v šolo, v prvem ali drugem razredu, prinesel harmoniko, ki mi je na stopnišču padla na tla. Mislil sem si, da nikoli več ne bom igral nanjo. A sem jo sestavil,« se je Toniju utrgal spomin. Enako tudi preblisk, da so mu po zimi starši našli namestitev pri Jonkeju, kjer si je Toni čas krajšal s še nekaj sošolci prav tako iz oddaljenih vasi, da ne bo vsak dan tako daleč tacal domov. Nekega dne, na antonje (antonovo), jo je sedemletni deček, v visokem snegu, zmrzali in ledenem vetru, ki je pihal iz Gorskega kotarja, le mahnil peš proti rojstni vasi.

Vpisno mesto je bilo na igrišču.

Čez drn in strn ...

»Kaj jaz to vidim. Neka majhna glavica se od daleč bliža proti domu ...« je Tonijeva mama ugibala in kmalu od veselja zavriskala: »Prišel je naš sinek Tonček. Nič ni povedal!« Imamo torej zgodbo, ki bi jo bilo treba obuditi in umestiti v našo kulturno dediščino. Kako, so se svojčas spraševali člani Polanskega društva – Kulturnega, turističnega in športnega društva Stari trg ob Kolpi, katerega član je tudi Toni, ki je že več kot 45 let skupaj z družino, ki ga brezpogojno podpira, vsestransko vključen v skupnost, tudi v folkloro ter kulturno in poučno življenje v Starem trgu ob Kolpi.

Stara mama si je upala

Tako so lani organizirali prvi Tonijev (zimski) pohod po njegovih šolskih stezicah. Na teh je ostalo še spominov, ki so jih pohodniki priklicali že ob vpisu v knjigo, ko so se okrepčali s čajem, piškoti in belokranjsko pogačo. Za popotnico jim je zapel še dve pesmi v Kočevju živeči rojak Peter Movrin st., oče svetovno uveljavljenega modnega oblikovalca Petra Movrina ml. Vijugasta kolona se je nato po stezi mimo kamnoloma vila skozi vas Prelesje.

Od tam so po asfaltni cesti nadaljevali do Dola, kjer so si na turistični kmetiji Majerle ob belokranjskem stolu odpočili in nabrali zaloge za nadaljnjo nižinsko pot, ki jih je vodila mimo lepotice Kolpe, ki je prijetna v vseh letnih časih in vselej navdihuje Tonija, da jo tako rad opeva. Gostitelj jih je pričakal na dvorišču, seveda s celotno ekipo, ki jim je ponudila odlični ričet, belokranjsko pogačo, štrudelj, piškote, kuhano vino in topli čaj. Člani Tonijevega ansambla so poskrbeli za zabavo s pesmimi, ki so razveselile prav vsako uho. »Prve glasbene vaje smo imeli ravno tu na podstrešju,« je Toni pokazal na starejšo hišo.

»To sem rekel lani, ponovil bom tudi zdaj, kako sem prišel do harmonike. Stara mama, ki si je upala – je že vedela, zakaj –, je mimo carinske kontrole iz Trsta prinesla eno majhno harmoniko, pri šestih letih mojo najljubšo igračo. S takšno vnemo sem začel raziskovati ta inštrument, da je mama rekla, da tudi med spanjem hitro premikam prste,« je Tonijev svet postala glasba. Bil je popolni samouk, kar je seveda zahtevalo toliko več volje in vztrajnosti. Živel je za to. Napredoval je in v prvem razredu je že nastopil na šolski proslavi ob 29. novembru s pesmijo Kdo pa so ti mladi fantje, ki jo je samostojno zaigral in zapel.

Tako je oranje glasbene ledine razgrnil Toni Verderber, harmonikar, pevec, komponist, sicer vselej zvest avtorski skladbi, in še kaj. In obljubil, da bo doslej še neznane utrinke iz svoje zakladnice razkril ob tretjem Tonijevem pohodu prihodnje leto. »Zagotovo pridem. Toni je ikona naših krajev, njegove zgodbe pa so tako žlahtne, pojoče in vedno pritegnejo. Danes sem srečal veliko znancev, prijateljev,« je z njimi trenutke sproščenosti delil Pavle Majerle Kukin iz Predgrada.