Dvojna umetniška obletnica
Če bi stene lahko govorile, bi zidovi domačije Pr' Krač na Dolskem pri Ljubljani govorili kot naviti. Radovednemu poslušalcu bi pripovedovali o čolnarjih, ki so se v domačiji, ko so v 18. stoletju tod mimo po Savi tovorili žagan les, ustavili na okrepčilu in se s konji ali volovsko vprego nazaj grede morda ustavili še v k posesti pripadajoči kovačnici. Opazovali so živahen promet na nekoč glavni cesti med Ljubljano in Litijo, ki je tekla prek današnjega dvorišča. Spremljali, kako se je preprosta kmečka hiša, ki sega v leto 1700, po nekaterih virih pa še dobrega pol stoletja dlje v preteklost, v sledečih stoletjih spremenila v očarljivo in priljubljeno turistično kmečko posest, ki se je zaradi sedanjega gospodarja Antona (Toneta) Čiča drži žlahtna patina umetnosti in kulture.
Vsakomur dajo priložnost
»Človek ne more vse dni le kidati gnoja, nekaj mora narediti tudi za svojo dušo,« je dejal sicer trajnostnemu in ekološkemu kmetijstvu predani Tone, ki zase pravi, da je že od nekdaj tudi »nor na umetnost«. In čeprav tega ni načrtoval, je prav zaradi te strasti do umetnosti precej po spletu okoliščin v enem izmed prostorov domačije že leta 1988 začela delovati Galerija 19. »Tu se je v njenih 35 letih zvrstilo okoli 400 dogodkov, od opernih večerov in recitalov do razstav in drugih kulturnih prireditev. Razstavljali pa niso le slikarji, imeli smo tudi lovske razstave, čebelarske ... Vsakomur damo priložnost.« In ena teh, ki so prav tu dobili priložnost, da svoje slike prvič pokažejo svetu, je bila samouka slikarka Saša Jerele. Prav na belo pobarvanih stenah Galerije 19 je pred desetimi leti zasijalo 25 njenih platen pod skupnim imenom Odstrte podobe. Zatorej je precej primerno, da se je ob desetletnici svoje prve razstave in 35-letnici Galerije 19, torej ob njunem skupnem jubileju, minuli četrtek vrnila tja, kjer se je vse začelo. Na Dolsko, kjer si turizem, kmetijstvo, trajnostni razvoj in umetnost podajo roke in ustvarijo čudovito sliko.
»Hvala, ker si k nam prinesla sonce. Upam, da nam ga ne boš tudi odnesla,« je ob odprtju Sašine razstave dejal tamkajšnji župan Željko Savič in umetnici izročil šopek živahnih rumenih sončnic. Le nekaj ur prej se je v Ljubljani in okolici namreč razbesnelo silovito neurje, ki je zalivalo podvoze in svet obarvalo v sivo. A se je proti večeru ta mrakobna sivina kot nalašč raztrgala, skoznjo so posijali sončni žarki in svet znova obarvali. Kot bi tudi vreme vedelo, da so prav barve tiste, ki poganjajo Sašino ustvarjalnost, čeprav najraje slika pod okriljem črne noči, nato pa z barvami na platnu odžene sivino in monotonijo vsakdana.
»Zanimajo me predvsem ploskve in barve, izraznost barv. Zanimajo me čustva, a morda z nekoliko bolj ženstvene, romantične perspektive,« je dejala o svojih slikah, ki se nagibajo k modernemu ekspresionizmu, pri čemer dodaja, da se njena umetnost v zadnjem desetletju razvija v vse bolj abstraktno smer. »Barve omogočijo, da svet vidimo!« In v barvah sta nedvomno zažarela galerijska prostora, kjer bo mesec dni na ogled okoli 20 Sašinih novih slik razstave, ki jo je poimenovala Čebela. S platen žarijo rožnata in ciklamna v vseh njunih odtenkih, vijolična, modra in turkizna; na drugih morda nekoliko temačnejše kraljevsko modra, olivno in žametno zelena. V tej simfoniji barv, ki v misli prikličejo ženstvenost, pa silhuete ženskih teles in njihovi obrazi, s katerih kar kričijo čustva. Ogledovanje – ali morda bolje čutenje – teh slik pa so ob odprtju spremljali nebeški zvoki, ki jih je iz harfe izvabljala Erika Frantar.
Ob obletnicah radi pokukamo v preteklost in se spomnimo prehojene poti. In Tone ima teh spominov, ki so jih Pr' Krač in v Galeriji 19 pisali z amaterskimi umetniki in prekaljenimi kulturnimi mački, za debelo knjigo. Ali pa kar dve. »Petintrideset let je dolga doba. Doživeli smo ogromno lepega, toliko je bilo krasnih večerov,« je začel in si zaželel, da bi bil nekoliko spretnejši z besedami. Morda tako vešč govorec kot Ciril Zlobec, »on je vedno našel prave besede«, se je spomnil. Že v naslednjem trenutku pa so se mu v misli prikradli večeri z Milo Kačičevo, ki je brala svoje pesmi, ali z igralcem Valičem. »Vsi so radi hodili k nam, nastopali so brez honorarjev in kmetiji pa kar celotnemu našemu kraju prinesli neko dodano vrednost.« A se nič od tega ne bi zgodilo, če ne bi soba, ki je bila tistega leta 1988 še brez namena, po spletu naključij postala razstavni prostor. »Na tem mestu je bila do konca vojne krajevna trgovina z mešanim blagom, zraven pa je bila gostilna. A ko smo mi prevzeli domačijo pred 40 leti, je bila v precej slabem stanju, in smo tudi ta prostor uredili ter prebelili, čeprav nismo vedeli, kaj bo tu. Nato pa mi je gospod Tratnik, arhitekt, dejal, da bi v vaški šoli rad imel razstavo svojih akvarelov. Toda v šoli je ogromno oken, jaz pa sem imel bele, gole stene.« In kar tako, povsem spontano, je prostor dobil namen. Galerija 19 je bila rojena.
