Eden redkih slovenskih kovačev bo na velikem mednarodnem sejmu pokazal svoje delo
V začetku maja bo v nemškem Solingenu velik mednarodni sejem; pravzaprav razstava nožev. Na njem bo sodeloval tudi 28-letni Tilen Šumah, poklicni kovač iz Kotelj na Koroškem. Nož, s katerim se bo predstavil, je skoraj že nared, sejma se veseli, dotlej pa ga čaka še vrsta obveznosti. Med drugim jih ima tudi kot grajski kovač na gradu Visoka Ostrovica (Burg Hochosterwitz), ki sicer spada med najslikovitejše gradove v Avstriji. Leži v bližini naselja Šentjurij ob Dolgem jezeru pri Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem.
Bil je izbran po obsežnem testu, podpis za zaposlitev pa je dal zdajšnji lastnik gradu grof Khevenhüller. Kovač Tilen je že četrto leto član grajske družine.
Strojnik postane kovač
Tilen je eden redkih kovačev, na Koroškem sta menda le še dva poklicna. Pravi, da je kovač, ki se loti vsega. Od uporabnih predmetov, orodja, orožja in raznoraznih unikatnih, tudi dekorativnih izdelkov.
Bi pa rad imel enega ali dva zaposlena, da bi kovali še več in še bolje!
Šumah ohranja prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša; tisti, ki še kujejo, delujejo predvsem kot umetnostni kovači. Kljub mladosti se s kovaštvom ukvarja že skoraj poldrugo desetletje. Po srednji šoli ga je pot zanesla na študij strojništva. Toda namesto da bi kovaštvo postalo hobi strojnega inženirja, se je raje odločil za hrabro potezo in postal poklicni kovač. Hobi pa je postalo strojništvo.
Poklic je pri nas že skoraj izginil.
Kovaštvo ima na Slovenskem dolgo zgodovino.
Včasih ni bilo večje vasi, ki ne bi imela vsaj enega kovača.
Kovaštvo na Slovenskem ni bilo pomembno zgolj za gospodarski razvoj, pač pa je oblikovalo tudi kulturno identiteto naših krajev. Tradicionalni kovači so bili spoštovani člani skupnosti, njihova delavnica pa je pogosto služila kot prostor za druženje in izmenjavo informacij. Nekateri kraji so celo razvili posebne tehnike in vzorce, ki so postali prepoznavni znaki lokalne identitete.
Raziskovalski kovač
In kaj najraje kuje Tilen Šumah? Nože! Rad ima tudi restavratorska opravila, navdušil se je tudi nad ponvami.
Veliko mora raziskovati, saj je dobršen del življenja današnjega kovača prav raziskovanje preteklosti in kemije ter postopkov. »Včasih naredim primerjavo s ključavničarji. Ti gredo v šolo in se za ključavničarja izučijo. Sam pa sem bil v največji meri odvisen od mentorjev, staršev in ljudi, ki so prepoznali mojo voljo in ljubezen,« je povedal, medtem ko je razkazoval delavnico v poslovni coni v Slovenj Gradcu. Nadel ji je ime Noriški ogenj.
Kovaštvo ni bilo pomembno samo za gospodarski razvoj, pač pa je oblikovalo tudi kulturno identiteto slovenskih krajev.
Kovač Tilen se rad uči in rad prisluhne izkušnjam drugih. Je član Društva kovačev Slovenije, hkrati pa tudi eden od redkih, ki zna ne le kovati, temveč tudi pripraviti nerjavno damaščansko jeklo, to je posebna vrsta izredno cenjenega jekla. Kot član mednarodnega združenja Wootz se ukvarja z raziskavami teh vrst jekla. In kje se vidi čez 10 ali pa 15 let? »Hm, težko vprašanje. V kovaštvu zagotovo! Bi pa rad imel enega ali dva zaposlena, da bi kovali še več in še bolje,« je še povedal Šumah.
