Edini izdeluje haloške trstenke
Janez Jerenec se je po 30-letnem premoru vrnil k staremu ljudskemu glasbilu. Trstiko je treba porezati pozimi in čakati eno leto, da oleseni.
Odpri galerijo
Najprej jih uglasi, potem nanje zaigra. FOTO: Zdenka Golub
Trstenke spadajo med štiri ljudska glasbila, ki so značilna za Haloze. Haloške trstenke pa zna izdelati le Janez Jerenec in nanje seveda tudi zaigrati.
Njegova mati se je poročila s Francem Laporškom iz Jablovca, ki je bil znani izdelovalec trstenk in je nanje igral po domovini, celotni Jugoslaviji, pa tudi v Avstriji in na Madžarskem. Franc se je naučil izdelovanja trstenk od svojega očeta Matevža. Ko je bil Jani, kot so klicali Janeza, star 10 let, ga je očim vzpodbujal, da se je naučil na trstenke igrati, nato pa jih še izdelovati, saj je njemu zaradi številnih nastopov za to zmanjkovalo časa. Okrog Janijevega petnajstega leta je bil Franc zadovoljen z njegovim delom.
Jerenec je končal srednjo gozdarsko šolo v Postojni in zatem odslužil vojaški rok. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ji ostal zvest do upokojitve pred tremi leti. Vmes se je poročil, dobil dva otroka, postavil je hišo, razveselili so ga vnuki. Sploh ni več pomislil na trstenke, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga vzpodbujali in nagovarjali, da se znova posveti temu glasbilu. Končno se je po 30-letnem premoru odločil in najprej poiskal stare trstenke, da je malo osvežil spomin.
Začel je zbirati material: trstiko, ki jo je treba porezati pozimi in čakati eno leto, da oleseni, les ter smrekovo smolo, tudi orodje si je moral priskrbeti oziroma ga narediti. Trstenke je začel izdelovati po spominu, največ časa in truda mu je vzelo njihovo uglaševanje. Vsako piščal iz trstike je treba namreč uglasiti s pomočjo smrekove smole, pri tem si je pomagal s starimi orglicami trstenkami. Posamezne piščali potem poveže z leseno deščico iz smrekovega ali češnjevega lesa in še dodatno s čevljarsko dreto. Za izdelek porabi od 10 do 15 ur.
V zadnjem obdobju je Janez izdelal 25 glasbil, od najmanjših, trinajstice, do največjih, devetindvajsetice. Predvsem pa veliko nastopa z njimi po Štajerski in tudi drugod po državi. Zelo si želi, da bi lahko svoje znanje predal tudi drugim, in upa, da bo to delo pritegnilo njegovega vnuka Nejca.
Janez Jerenec je najprej poiskal stare trstenke, da je malo osvežil spomin. FOTO: Zdenka Golub
Gozdar namesto mizar
Jerenec je končal srednjo gozdarsko šolo v Postojni in zatem odslužil vojaški rok. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ji ostal zvest do upokojitve pred tremi leti. Vmes se je poročil, dobil dva otroka, postavil je hišo, razveselili so ga vnuki. Sploh ni več pomislil na trstenke, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga vzpodbujali in nagovarjali, da se znova posveti temu glasbilu. Končno se je po 30-letnem premoru odločil in najprej poiskal stare trstenke, da je malo osvežil spomin.
Zelo si želi, da bi lahko svoje znanje predal tudi drugim, in upa, da bo to delo pritegnilo njegovega vnuka Nejca.
Začel je zbirati material: trstiko, ki jo je treba porezati pozimi in čakati eno leto, da oleseni, les ter smrekovo smolo, tudi orodje si je moral priskrbeti oziroma ga narediti. Trstenke je začel izdelovati po spominu, največ časa in truda mu je vzelo njihovo uglaševanje. Vsako piščal iz trstike je treba namreč uglasiti s pomočjo smrekove smole, pri tem si je pomagal s starimi orglicami trstenkami. Posamezne piščali potem poveže z leseno deščico iz smrekovega ali češnjevega lesa in še dodatno s čevljarsko dreto. Za izdelek porabi od 10 do 15 ur.
10 do 15 ur dela vloži v en inštrument.
V zadnjem obdobju je Janez izdelal 25 glasbil, od najmanjših, trinajstice, do največjih, devetindvajsetice. Predvsem pa veliko nastopa z njimi po Štajerski in tudi drugod po državi. Zelo si želi, da bi lahko svoje znanje predal tudi drugim, in upa, da bo to delo pritegnilo njegovega vnuka Nejca.
