Edini preživeli mušketir je direktor

V dneh, ko Slovenija praznuje 30 let, se v Domžalah odvija Festival gorniškega filma (FGF), ki je v 15 letih prerasel v pravi slovenski gorniški praznik in stopil ob bok najbolj uveljavljenim festivalom po svetu. Po nekaj mesecih negotovosti in prestavljanja se je njegov direktor in ustanovitelj ter vrhunski alpinist Silvo Karo odločil, da si Slovenija kljub vsemu zasluži ta festival, in ga z zime prestavil na poletje. »V teh dneh praznujemo oboji, Slovenija 30 let, mi pa polovičko,« nam je povedal in dodal, da je zaradi ukrepov ob epidemiji obisk precej okrnjen, nikakor pa ni slabša vsebina. Uspelo jim je namreč pridobiti vrsto odličnih v tujini nagrajenih filmov, prav tako je odličnih vseh pet izdelkov domačih ustvarjalcev.


V festivalskem tednu se bo vse do nedelje zvrstilo 33 filmov iz 19 držav s področja alpinizma, plezanja, gorske narave in kulture, športa in avanture. Še nikoli jih ni bilo toliko o divjih živalih, pečat bodo dodale epske zgodbe iz Himalaje.

Zadnji od treh

A ne le festival, tudi njegov direktor, ki je velika alpinistična legenda, letos praznuje pomembno obletnico, ki se navezuje na zanimivo statistiko. Njegova ekipa je namreč izračunala, da je s svojimi 60 leti, ki jih je dopolnil pozimi, polovico življenja preživel v nekdanji Jugoslaviji, polovico v Sloveniji, četrtino pa se posveča filmskemu festivalu.


Karo, vrhunski alpinist svetovnega kova, pripada generaciji iz 80. let prejšnjega stoletja, ki so bila zlata leta slovenskega alpinizma. Še posebno je blestela naveza treh mladcev, ki se je je prijelo ime trije mušketirji. Preprosti fantje iz razpadajoče Jugoslavije, Franček Knez, Janez Jeglič - Johan in Silvo Karo, so postali kralji svetovnega alpinizma. S svojimi vzponi v domačih stenah, predvsem pa v Patagoniji, Centralnih Alpah in Himalaji, so prestavljali meje, pri tem pa neizmerno uživali. »To so bila neverjetno lepa leta z neko posebno energijo. Takrat čas, denar in uspehi niso bili pomembni, pomembno je bilo samo, da smo plezali. Takrat smo lahko pustili vse drugo ob strani, danes pa morajo mladi najprej poskrbeti za izobrazbo, kariero, službo in druge obveznosti, šele potem pride na vrsto vse drugo. No, za nas je bilo tisto drugo, predvsem druženje, prav tako pomembno kot plezanje. V stenah smo se počutili najbolj svobodne in srečne,« pripoveduje Karo.


Napisal je tudi izjemno knjigo Alpinist, v kateri opisuje svojo življenjsko pot od kmečkega fanta iz Ihana, ki je šel prvič na morje šele na končnem izletu v osmem razredu, do vrhunskega alpinista, ki je s prijatelji v času razpadanja Jugoslavije, v času redukcij, bencinskih bonov in depozitov za prehod meje, na skrivaj hodil v Dolomite, da je lahko plezal.

Srčnost in ljubezen do gora

Prav tako kot se je s srcem loteval plezanja, se je v direktorski karieri lotil ustvarjanja festivala. »FGF ni bil ustvarjen s posebnim poslovnim modelom, osnova za njegov uspeh sta bili zgolj srčnost in ljubezen do gora. V petnajsto izvedbo vstopamo ponosni – za seboj imamo več kot 80.000 obiskovalcev, prikazanih 600 filmov z veliko spremljevalnega programa. Res pa je, da je epidemija močno okrnila letošnji obisk in je tudi delovanje zaradi PCT-pogojev nekoliko oteženo,« pove Silvo.
Festival se hitro približuje vrhuncu, ki bo v nedeljo, ko bodo na sporedu nagrajeni filmi. Prav danes zvečer bodo predvajali film Srečno, Poljaki, ki prikazuje zgodbo petih študentov z one strani železne zavese, ki se po padcu berlinskega zidu ne morejo vrniti v domovino in za vedno ostanejo v Ameriki. Prav tako danes zvečer bosta imela predavanje življenjska naveza in prvi zakonski par na Everestu Marija in Andrej Štremfelj, ki bosta predstavila svojo osupljivo zgodbo in izjemno avtobiografijo Objem na vrhu sveta.


Čeprav ljubitelje gora še vedno najbolj navduši dober alpinistični film z dobro zgodbo, se povečuje zanimanje za filme o gorski naravi in njenih prebivalcih ter o živalih. V soboto bodo prav ti prišli na svoj račun, saj bodo na sporedu filmi Narava brez meja režiserja Rožleta Bregarja, Sinovi burje režiserja Mihe Čelarja, ki je čudovit poklon zadnji slovenski avtohtoni pasmi – kraškemu ovčarju Krasu in najznamenitejšemu slovenskemu volku Slavcu, ter Tihi let, ki govori o preživetju beloglavega jastreba na Hrvaškem.