Eksorcisti pokleknili pred duhovi preteklosti

Nemara celo kakšna vsaj tiha ozemeljska pretenzija? S tem že trčimo ob tabu, o katerem se ne spodobi govoriti. Pometeni pod preprogo so tabuji preživeli prvo in drugo Jugoslavijo ter potem butnili na plan z vprašanjem državne meje. Začudeni smo lahko le zato, ker smo zanemarjali svoje védenje o lastni in naših sosedov zgodovini.

Hrvaška okupacija

V javnosti je vedno, kadar branimo svoje selektivno preluknjano (ne)znanje, priljubljen izgovor, naj se s preteklostjo ukvarjajo zgodovinarji.

Pa saj se! Zadnja leta se namreč ob spominjanju dogodkov iz aprila 1941 in razkosanja Slovenije k že prej priznanim trem dodaja še četrtega, Nezavisno državo Hrvatsko. Ne sicer Hrvatov kar počez, ampak njihovo kvizlinško NDH.

Inštitut za novejšo zgodovino je lani založil zbornik Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje. Urednik dr. Marko Zajc uvodoma ugotavlja, da se ta meja vede, »kot bi jo nekaj obsedlo«, zato ji reče kar »obsedena meja«: »Vloga naddržavnega eksorcista pa je bila v prvem desetletju novega tisočletja zaupana Evropski uniji. A pokazalo se je, da je izganjanje mejaških duhov za voditelje obeh držav in Evropsko unijo prevelik zalogaj.«

Več avtorjev obravnava duhove preteklosti. Bolj ko se je Kraljevina Jugoslavija bližala svojemu razsutju, napornejši so postajali odnosi med Slovenci in Hrvati. Ko so slednji dobili svojo banovino, so jo pričakovali zase tudi Slovenci – a prvi, ki so ji ostro nasprotovali, so bili prav Hrvatje.

O slovensko-hrvaških odnosih med drugo svetovno vojno zgodovinar dr. Bojan Godeša med drugim pove: »Po razmejitvi med nacistično Nemčijo in NDH poleti 1941 so slednji pripadle štiri vasi ob glavni cesti Zagreb–Ljubljana pod gradom Mokrice (ta je bil do tedaj v posesti zagrebške nadškofije, a ni pripadel NDH), ki so bile do tedaj v Dravski banovini: Jesenice na Dolenjskem, Obrežje, Bregansko selo (danes Slovenska vas) in Nova vas (danes Nova vas pri Mokricah),« in še vas Čedem na Gorjancih. Ustaška oblast je v pogajanjih z Nemci zahtevala več, a je bila zavrnjena, »da je temelj razmejitve stara historična meja izpred 1918.«

Slovenci bojazljivi

Manj znano pa je, da je NDH kazala še večje apetite po slovenskem ozemlju. Od Italijanov je zahtevala Belo krajino, od Madžarov Prekmurje, a je ostala neuslišana. Kot razkriva Godeša, je »v svojih predvojnih načrtih ustaško gibanje tudi javno poudarjalo, da mora 'bodoča samostojna hrvaška država obsegati'« med drugim tudi Slovenijo. Ante Pavelić je januarja 1940 italijanskemu zunanjemu ministru Galeazzu Cianu, ko sta preigravala bodoče ozemeljske delitve, »predlagal, da se hrvaški državi priključi cela Slovenija«, ki pa »bi uživala določeno stopnjo avtonomije«. Takrat še nista vedela za Hitlerjeve namere.
O starih sosedskih bremenih najdemo še več v knjigi Kje se slovensko neha in hrvaško začne že omenjenega mlajšega zgodovinarja (rojen 1975) Zajca. Izšla je pred trinajstimi leti in je razprodana, v njej se še posebno posveča slovensko-hrvaški meji v 19. stoletju in na začetku 20. Državnopravne ni bilo, sta se pa oblikovali jezikovna in etnična.

Na nemara ključno dejstvo je na knjižnem ovitku opozoril žal že pokojni prof. dr. Janez Cvirn: »Medtem ko je zgodnje slovensko narodno gibanje precej natančno 'razmejilo' slovenski etnični prostor nasproti Nemcem in Italijanom, je bil koncept slovensko-hrvaške meje tvorcem slovenske nacionalne ideologije že od samega začetka tuj. Vprašanja razmejitve so se sicer zavedali, toda zaradi jezikovne in verske podobnosti ter silne želje po povezovanju, ki je izvirala iz strahu pred germanizacijo, ga nikoli niso postavljali v ospredje. Bolj kot o 'mejah' so govorili o vzajemnosti, krvnem sorodstvu in prijateljstvu, odprte probleme pa so ves čas pospravljali pod ideološko preprogo jugoslovanske vzajemnosti. To se je še posebej kazalo v slovenskem odnosu do vprašanja pripadnosti dveh spornih območij: Žumberka in Istre.«