PRETRESLJIVO
Elvis dvakrat vstal s smrtne postelje
Primorec že trikrat premagal raka. Zbolel je po smrti sina in partnerice.
Odpri galerijo
Primorec v Celju se zdaj zelo dobro počuti. FOTO: Mojca Marot
CELJE – Elvis Mahnič je Primorec, a se je leta 2011 preselil v Celje. V središču mesta, na Glavnem trgu, si je kupil majhno stanovanje in upal, da bo zaživel na novo in pustil za seboj preteklost, ki je bila vse prej kot rožnata.
Nenavadno, da se Primorec preseli v Celje, ko vsi drugi hrepenijo, da bi imeli košček raja na Obali. Pove, da je iskal lepo mesto, a se mu je Ljubljana zdela prevelika, Celje pa ravno pravšnje. Ampak, zakaj, še naprej vrtamo vanj. »Preprosto zato, ker v Hrpeljah pri Kozini nisem več mogel živeti. Nisem imel avtomobila, brez njega pa nisem mogel nikamor. Tja sem se preselil iz Pirana, po vseh psihičnih, osebnih in zdravstvenih težavah sem moral zamenjati okolje,« razloži Elvis. Še vedno pa je Istran in na Primorsko, pravi, se bo kmalu vrnil.
Poiskali smo ga, ker smo o njem pisali pred tremi leti, ko je pisal v naše uredništvo, razočaran, da ne pride do kirurga na onkološkem inštitutu, kjer je čakal na nujno operacijo. Pa ni pisal samo nam, tudi predsedniku države Borutu Pahorju je. Zato, ker ga je že tretjič razjedal rak, potem ko je prestal že dve operaciji in dal skozi veliko obsevanj. Ubogal je zdravnike in verjel vanje.
In zanimivo, teden dni po objavi članka, v katerem je potožil, da še nima datuma operacije, in se pridušal, da so čakalne dobe predolge, so ga z onkološkega inštituta poklicali in ga operirali. »Hudo je bilo. Morali so mi odstraniti cel anus, k sreči pa mi je kirurg rešil vsaj zapiralno mišico. A kar dva meseca sem imel odprto rano, bolečine so bile neznosne, patronažna sestra mi je previjala rane. Predpisali so mi protibolečinske terapije, a sem pri prijateljih že prej izprosil konopljino smolo. In samo ta mi je pomagala. Sestra v protibolečinski ambulanti pa je ostala neomajna, predpisala mi je tramal. Veste, kaj je to? Sama kemija. In prav zaradi kemije, no, pa tudi velikega stresa, ki sem ga doživel ob izgubi sina in partnerice, sem zbolel. Vsi zdravniki seveda niso takšni. Na onkološkem inštitutu so mi na izvid brez zadržkov zapisali, da se občasno zdravim s THC,« pravi Elvis, ki prav na učinke konopljine smole veliko da.
»Samo zaradi tega sem preživel in sem še vedno tu. Pa ne le to. Dejansko se mi je povrnila volja do življenja, danes telovadim in poskušam živeti zdravo,« pravi človek, ki je bil že trikrat odpisan, dvakrat so mu že urejali papirje za hospic, kjer skrbijo za neozdravljivo bolne.
Do leta 2013 je moral preživeti z 204 evri socialne pomoči na mesec, večkrat je bil lačen kot sit. Zdaj je invalidsko upokojen. Invalidska pokojnina seveda ni velika, a pravi, da mu za preživetje zadostuje.
A je bil Elvis vajen precej bolj razkošnega življenja, dokler se niso začele zdravstvene težave. Četrt stoletja je delal kot natakar in barman po hotelih na Obali, tudi Italiji. Poleg plače je vsak mesec zaslužil še skoraj enkrat toliko napitnine, zato si je lahko privoščil marsikaj.
»Pri 28 letih sem si kupil stanovanje v Piranu. Z denarjem od napitnin. Tisto sem nato prodal in kupil hišo blizu Divače. Leta 2002 pa se mi je življenje obrnilo na glavo, saj sem v prometni nesreči blizu Gradca izgubil 22-letnega sina, s katerim sva načrtovala nakup gostinskega lokala. Hkrati je umrla tudi moja partnerica, njegova mama. Čeprav nismo živeli skupaj, je bil zame to šok. Prvi polipi so se mi na anusu pojavili že leta 2000, a so mi jih operativno odstranili, leta 2009 pa so se težave spet pojavile, trpel sem neznosne bolečine. Zdravniki so me želeli prepričati, da je vse, kar se mi dogaja, povezano s psiho, zato sem pristal celo na psihiatriji,« pravi Elvis, ki je bil leta 2011 še zadnjič na kontroli pri kirurgu v Izoli zaradi polipov.
»Rekel je, da je vse v redu. Ko sem prvič obiskal svojo novo zdravnico v Celju, pa me je vprašala, kaj sem počel toliko časa. Leta 2012 sem bil drugič operiran, sledila so globinska sevanja, ki so me skoraj uničila. Resda so raka s temi sevanji ustavili, a ima to tudi stranske učinke. Leta 2013 so mi rekli, da raka ni več. A se je leta 2016 vse ponovilo. Še tretjič. No, pa so me znova operirali, le da sem si zatem pomagal bolečine blažiti s konopljino smolo. In danes živim. Tudi telovadim vsak dan, čeprav sprva niti po stopnicah nisem mogel,« pravi Elvis Mahnič.
In dodaja, da je danes zanj rak kot gripa. »Ko zboliš za rakom, se moraš boriti in nikoli ti ne sme zmanjkati optimizma,« sklene.
Nenavadno, da se Primorec preseli v Celje, ko vsi drugi hrepenijo, da bi imeli košček raja na Obali. Pove, da je iskal lepo mesto, a se mu je Ljubljana zdela prevelika, Celje pa ravno pravšnje. Ampak, zakaj, še naprej vrtamo vanj. »Preprosto zato, ker v Hrpeljah pri Kozini nisem več mogel živeti. Nisem imel avtomobila, brez njega pa nisem mogel nikamor. Tja sem se preselil iz Pirana, po vseh psihičnih, osebnih in zdravstvenih težavah sem moral zamenjati okolje,« razloži Elvis. Še vedno pa je Istran in na Primorsko, pravi, se bo kmalu vrnil.
Morje, še zlasti soline, je za Elvisa balzam, zato upa, da se bo še vrnil na Primorsko. FOTO: osebni arhiv
Poiskali smo ga, ker smo o njem pisali pred tremi leti, ko je pisal v naše uredništvo, razočaran, da ne pride do kirurga na onkološkem inštitutu, kjer je čakal na nujno operacijo. Pa ni pisal samo nam, tudi predsedniku države Borutu Pahorju je. Zato, ker ga je že tretjič razjedal rak, potem ko je prestal že dve operaciji in dal skozi veliko obsevanj. Ubogal je zdravnike in verjel vanje.
In zanimivo, teden dni po objavi članka, v katerem je potožil, da še nima datuma operacije, in se pridušal, da so čakalne dobe predolge, so ga z onkološkega inštituta poklicali in ga operirali. »Hudo je bilo. Morali so mi odstraniti cel anus, k sreči pa mi je kirurg rešil vsaj zapiralno mišico. A kar dva meseca sem imel odprto rano, bolečine so bile neznosne, patronažna sestra mi je previjala rane. Predpisali so mi protibolečinske terapije, a sem pri prijateljih že prej izprosil konopljino smolo. In samo ta mi je pomagala. Sestra v protibolečinski ambulanti pa je ostala neomajna, predpisala mi je tramal. Veste, kaj je to? Sama kemija. In prav zaradi kemije, no, pa tudi velikega stresa, ki sem ga doživel ob izgubi sina in partnerice, sem zbolel. Vsi zdravniki seveda niso takšni. Na onkološkem inštitutu so mi na izvid brez zadržkov zapisali, da se občasno zdravim s THC,« pravi Elvis, ki prav na učinke konopljine smole veliko da.
Leta 2016 je dolgo čakal na operacijo, na vrsto je prišel šele po objavi v Slovenskih novicah. Foto: Dejan Javornik
»Samo zaradi tega sem preživel in sem še vedno tu. Pa ne le to. Dejansko se mi je povrnila volja do življenja, danes telovadim in poskušam živeti zdravo,« pravi človek, ki je bil že trikrat odpisan, dvakrat so mu že urejali papirje za hospic, kjer skrbijo za neozdravljivo bolne.
Do stanovanja z napitninami
Do leta 2013 je moral preživeti z 204 evri socialne pomoči na mesec, večkrat je bil lačen kot sit. Zdaj je invalidsko upokojen. Invalidska pokojnina seveda ni velika, a pravi, da mu za preživetje zadostuje.
A je bil Elvis vajen precej bolj razkošnega življenja, dokler se niso začele zdravstvene težave. Četrt stoletja je delal kot natakar in barman po hotelih na Obali, tudi Italiji. Poleg plače je vsak mesec zaslužil še skoraj enkrat toliko napitnine, zato si je lahko privoščil marsikaj.
Zaradi kemije in velikega stresa sem zbolel.
»Pri 28 letih sem si kupil stanovanje v Piranu. Z denarjem od napitnin. Tisto sem nato prodal in kupil hišo blizu Divače. Leta 2002 pa se mi je življenje obrnilo na glavo, saj sem v prometni nesreči blizu Gradca izgubil 22-letnega sina, s katerim sva načrtovala nakup gostinskega lokala. Hkrati je umrla tudi moja partnerica, njegova mama. Čeprav nismo živeli skupaj, je bil zame to šok. Prvi polipi so se mi na anusu pojavili že leta 2000, a so mi jih operativno odstranili, leta 2009 pa so se težave spet pojavile, trpel sem neznosne bolečine. Zdravniki so me želeli prepričati, da je vse, kar se mi dogaja, povezano s psiho, zato sem pristal celo na psihiatriji,« pravi Elvis, ki je bil leta 2011 še zadnjič na kontroli pri kirurgu v Izoli zaradi polipov.
»Rekel je, da je vse v redu. Ko sem prvič obiskal svojo novo zdravnico v Celju, pa me je vprašala, kaj sem počel toliko časa. Leta 2012 sem bil drugič operiran, sledila so globinska sevanja, ki so me skoraj uničila. Resda so raka s temi sevanji ustavili, a ima to tudi stranske učinke. Leta 2013 so mi rekli, da raka ni več. A se je leta 2016 vse ponovilo. Še tretjič. No, pa so me znova operirali, le da sem si zatem pomagal bolečine blažiti s konopljino smolo. In danes živim. Tudi telovadim vsak dan, čeprav sprva niti po stopnicah nisem mogel,« pravi Elvis Mahnič.
In dodaja, da je danes zanj rak kot gripa. »Ko zboliš za rakom, se moraš boriti in nikoli ti ne sme zmanjkati optimizma,« sklene.
