Energetska kriza in okolje: plinska platforma v obliki ogromne ladje
Energetska kriza je dodobra premešala karte tudi na področju varovanja okolja. V neposredni bližini naše dežele, v Žavljah, so imeli že pred leti namero postaviti kopenski plinski terminal in pozneje še morskega v Tržaškem zalivu. Slovenija je temu ostro nasprotovala.
Na nesprejemljivo plinsko grožnjo so tedaj opozarjale predvsem okoljevarstvene organizacije. Tržaški odvetnik in politik Peter Močnik, ki je v primeru žaveljskega terminala zastopal občino Ankaran v tožbi proti Republiki Italiji, je ob opustitvi tržaških načrtov Gas Natural pred petimi leti celo pesniško komentiral, da se »obzorje Severnega Jadrana jasni«.
A so v sosednji italijanski deželi Furlaniji - Julijski krajini (FJK) pred kratkim ponovno odprli razpravo o morskem plinskem terminalu, ki mu je Slovenija nekoč že ostro nasprotovala.
Manjša varnostna grožnja
»Menim, da plavajoča platforma za shranjevanje utekočinjenega zemeljskega plina, ki bi omogočala tudi njegovo ponovno uplinjanje, ne bi predstavljala varnostne grožnje za severni Jadran. Videti pa bi bila le kot velika ladja v daljavi,« meni Peter Vidmar, dekan Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani.
»V občini Ankaran ostaja stališče nespremenjeno in bomo tudi v prihodnje zagovarjali nesprejemljivost umeščanja plinskih terminalov v Tržaški zaliv. Bojim pa se, da bo ob zaostreni energetski krizi, ki je posledica politične destabilizacije na mednarodnem prizorišču, to vse težje zagovarjati,« pravi ankaranski župan Gregor Strmčnik.
»Tako imenovani plinski terminali off-shore so gotovo boljša rešitev kot prejšnji projekti, ki so bili zamišljeni na kopnem, tako z varnostnega vidika kot tudi tega, da se jih bistveno manj vidi,« pravi Vidmar. Pri tem navede, da tak terminal ne bi oviral pomorskega prometa in s tem Luke Koper. »O tem se je ob pojavu energetske krize začelo govoriti tudi na naši strani, morda bi bilo celo smiselno, da bi v ta projekt šli skupaj z Italijo,« omeni.
Oviranje plovnih poti
V vrstah pretežno levih deželnih svetnikov FJK so bili sicer kritični do plinskega projekta predvsem zaradi morebitnega oviranja plovnih poti do tržaškega pristanišča in iz njega, ekološke spornosti in vpliva na turizem. »Kako bi bil videti pogled s plaž v Gradežu na terminal?« se je vprašal eden izmed svetnikov Matteo Polo.
»Sodelovali smo pri projektu gradnje plinskega terminala na severu Poljske, v pristanišču v Świnoujście na Baltiku, kjer smo delali varnostne analize. Zadevo poznamo, in ko govorimo o varnosti, lahko zagotovim, da gre za povsem standardizirane prakse. Skratka, če je potreba, je to zagotovo ena izmed sprejemljivih in obvladljivih rešitev, tudi z navtičnega in okoljskega vidika. Kot se je izkazalo, gre za veliko bolj zanesljivo rešitev kot plinovodi, ki prečkajo več držav,« nadaljuje Peter Vidmar.
Tako imenovani plinski terminali off-shore so gotovo boljša rešitev kot prejšnji projekti.
Po njegovih besedah je tehnologija zelo napredovala – pred leti je bilo namreč veliko zadržkov do tega, da bi plin uparjali s pomočjo toplote morja, kar bi posledično povzročalo ohlajanje morske vode in vnašanje aditivov za preprečevanje razraščanja morskih organizmov po površini plinske platforme. »Danes so na voljo tudi drugačne rešitve ponovnega uplinjanja, ki ne potrebujejo morske vode,« trdi. Vidmar še pove, da se tovrstne plavajoče strukture umeščajo v območje zunaj plovnih poti, od obale pa so običajno oddaljene od tri do štiri morske milje, približno miljo okoli objekta pa je plovba prepovedana.
