Enkrat na leto kladivo v med pade

Kovači danes tu in tam še podkujejo konje, s katerimi je povezana naša otroška predstava o močnih možakarjih, ki z neverjetno lahkoto vihtijo kladivo, udarjajo po razbeljenem železu in ga kar čarovniško oblikujejo v špico, list ali rožni okras. Triinpetdesetletni Bruno Kalčič z Blejske Dobrave se je izučil za kovača in prvih pet let svoje kariere delal v kovačnici jeseniške železarne. Doma pa si je v prizidani garaži na 15 kvadratnih metrih uredil miniaturno kovačnico.

»Kovačnico v železarni so zaprli, zato sem šel za nekaj časa k poklicnim gasilcem.« Čeprav je bilo klasično kovaštvo in nasploh rokodelstvo v zatonu, toplino rustike pa so zamenjevali moderni dizajni in materiali, mu to ni vzelo volje do kladiva.
»Če se v kovaštvu najdeš, te zasvoji in ne izpusti,« pove naravnost. »Veliko sem se naučil v železarni, zasvojil pa me je Poldi Durchner iz Avstrije, ki je nadaljeval več kot 250-letno hišno tradicijo umetnega kovaštva in me je bil pripravljen vzeti v uk.«

Kmalu je vedel, da bo živel od oblikovanja razbeljenega železa, zato je iskal dodatno delo. »Moj prvi pravi posel oziroma račun št. 1 sem naredil s podjetjem UKO iz Krope, kjer sem dobil naročilo 100 kovanih in precej kompliciranih stenskih lestencev. Trudil sem se, pretepal in krivil železo, a hitro spoznal, da s takim tempom naročila ne bom ustvaril do roka. Vzel sem dopust in v kovačnici preživel od petih zjutraj do desetih zvečer. Ob dostavi smo takratne nemške marke preračunali v dinarje in se dogovorili za rok plačila 14 dni. Na koncu sem plačilo prejel po mesecu in pol, ves moj trud pa je pojedla inflacija, ki je bila v 80. letih zelo visoka.«

Ampak volja in veselje ga nista zapustila. Garažni prizidek je povečal, odprl s. p. in zaposlil prvega vajenca. »Prostora nikoli ni dovolj, ko sem zaposlil še Grega, je bila domača delavnica kronično premajhna. Zato smo se preselili v 500 metrov oddaljeno obrtno cono, kjer smo še danes.«
V kovačiji poleg mojstra Bruna delajo tudi brat Dušan Kalčič, Gregor Mandeljc in Dragan Delič. V njihovi kovačiji nastajajo vsakovrstne umetnine, od skulptur, paviljonov in raznega pohištva do vseh vrst ograj, mrež, reklamnih izveskov.

Bruno priznava, da največ naredijo ograj: »Preprosto povedano ograj skujemo največ, prinašajo nam glavni del prihodka. Dela je dovolj, nikoli pa ga ni preveč. Zlasti ne moremo konkurirati nobeni serijski proizvodnji, unikatno kovane izdelke pa iščejo pravzaprav le poznavalci, ki to cenijo.«
Pred nekaj leti so skovali in zmontirali ograjo za poslovneža v Belgiji. »Naročnik je natančno vedel, kaj želi, in denar ni bil vprašanje. Skovali smo mu res hudo, zelo masivno balkonsko ograjo s pozlačenimi listi in jo tudi montirali v Moorsledu. Podobno je bilo tudi s stranko v Dar es Salamu v Tanzaniji v Afriki.« Njihove ograje krasijo tudi hišo na Norveškem, v Nemčiji, veliko objektov v Avstriji in Italiji.

In koliko stane kovana ograja? »Meter najenostavnejše kovane in kovaško sestavljene ograje stane 200 evrov na tekoči meter. Za izdelavo metra take ograje porabimo dobrih šest ur dela, v ceno pa je všteta tudi najboljša možna površinska zaščita na trgu, ki strankam zagotavlja več desetletij zadovoljstva brez vzdrževanja.«

Glede na opisano vloženo delo se nam zdi malo. A Bruno pravi, da je pri nas v Sloveniji pač tako, kupna moč pa taka, kakršna je.
Mojstra moti, da se domače in umetne obrti ne cenijo, vedno je na prvem mestu cena: »Zato je kar težko držati tradicijo in preživeti. Običajno nam enkrat na leto sekira v med pade, da se malo dolgovi za nazaj poplačajo in morda kakšen evro za hude čase da na stran, bogatije pa ni in je tudi ne bo.«