Eno kanglico so nekoč uporabljali vse življenje (FOTO)
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri so pred dnevi pripravili razstavo z malce nenavadnim naslovom: Človek in hrana v začaranem krogu. Sprehodili smo se do starega dela stavb nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri iz 13. stoletja, kjer nas je sprejela kustosinja razstave Ana Katarina Ziherl in nas po starih lesenih stopnicah popeljala nadstropje višje, kjer so v hodniku razstavili 65 predmetov, ki ponazarjajo, kako so naši predniki, še ne tako dolgo nazaj, pridelali in pripravljali hrano, ne da bi pri tem ustvarili goro odpadkov.
Danes je vse v plastiki
Večina se zagotovo spomni steklenih pletenic – pletenk, v katerih so hranili in prenašali vino. Danes nam še tako ekološko ozaveščen vinogradnik proda ali podari vino v plastenki, ki jo običajno, potem ko vino spijemo, zavržemo.
Ob najbolj vsakdanjem nakupu hrane, da napolnimo hladilnik, prinesemo domov za eno vrečko plastične, steklene ali kartonske embalaže, ki po uporabi roma v smetnjak. Ziherlova se ustavi ob različno velikih kanglicah za mleko, ki jih zaradi specifične oblike z vratom in pokrovom ne moremo zgrešiti. Družina je vse življenje uporabljala eno in isto kanglico za mleko.
Izračun ob porabi dveh litrov mleka na dan pokaže, da je gospodinja v desetih letih od sosedovega kmeta prinesla v kanglici domov natanko 7300 litrov mleka in ni pridelala niti grama odpadne embalaže. Danes pridelamo omenjeno število kosov papirnate embalaže, prevlečene z alufolijo, ki jo težko recikliramo.
Sonaravna samooskrba, ekologija, recikliranje ... to je bilo še za naše stare starše nekaj samo po sebi umevnega. Kar se sliši lepo, vendar življenje v primerjavi z današnjim ni bilo nič kaj udobno. V kanglici prineseno mleko so morali porabiti v enem dnevu, sicer se je sesirilo. Enako je veljalo za meso ali zelenjavo. Zanimiv je kuhinjski del razstave, kjer so med drugim postavili zamrzovalno skrinjo izpred druge svetovne vojne. Zraven pa prve električne štedilnike in hladilnik gorenje. Široka potrošnja se je začela v trenutku, ko je bilo mogoče zaradi elektrike in tehnologije hrano za dlje shraniti.
Tehnologija spremenila kuhinjo
Tako se je spremenila tudi kuhinja, ki je bila v 19. stoletju in v 20 letih pravzaprav kurišče. Ko so začeli zidati bloke, so vgrajevali zidane štedilnike na drva. Kot nam je povedala Ziherlova, so leta 1927 prvič obesili kuhinjske omarice na steno. Tako kuhinja dobi današnji videz.
Zanimiv razvoj ima tudi kultura toaletnega papirja. Da ne bo pomote, tudi toaletni papir v današnji obliki role, s katerim si brišemo zadnjico, je patentiran. Leta 1891 je Seth Wheeler v ZDA patentiral toaletni papir – rolo s perforacijo. Predstavljajmo si, kako bi morali, sedeči na školjki, še trgati papir?
Obiskovalec si lahko ogleda tudi enega prvih slovenskih kuhalnikov z eno ploščo, ki so mu dali ime Mojca. Potem pa ročni kavni mlinček in porcelanasto posodo za sol z ličnim lesenim pokrovom.
Ustavili smo se pri veliki injekciji, napravi za izdelovanje klobas. Spretni mesar je napolnil tubo z meseno maso, na drugi strani pa na dulec nataknil črevo, začel stiskati injekcijo in nastala je dolga klobasa. Eden bolj zanimivih predmetov je lesena stiskalnica za savinjski želodec, ki so jo izdelovali iz trdega lesa, bukve ali hruške.
Široka potrošnja
Ko se je začela široka potrošnja v 20. stoletju, so tudi kupci postali zahtevnejši, zato je bilo treba količino hrane natančno meriti. Ena bolj smešnih naprav je kalibrator za krompir. Gre za aluminijasta, različno velika okenca, speta v paleto, s katerimi so merili velikost in obliko krompirja. Morda se sliši smešno, vendar danes v resnici kupujemo kalibrirano, uniformirano hrano. Denimo stroki česna so prav vsi enaki. Raznolikost, ki je naravna, že težko prenesemo. Razstavili so tudi kalibrator za jabolka, to so speti obročki različnih velikosti.
Izračun ob porabi dveh litrov mleka na dan pokaže, da je gospodinja v desetih letih od sosedovega kmeta prinesla v kanglici domov natanko 7300 litrov mleka.
Vodja projekta razstave je Irena Marušič, pri postavitvi je sodeloval tudi etnolog dr. Janez Bogataj, ki je med drugim muzeju podaril Weckov lonec, ki je bil v lasti pisatelja F. S. Finžgarja in njegove sestre. Gre za napravo za vkuhavanje in konzerviranje sadja s termometrom ob strani iz leta 1910.
