Epidemija je odprla številne rane

Slovenski škofje so marca letos imenovali Petra Tomažiča za novega generalnega tajnika Slovenske karitas. Nasledil je Cveta Uršiča, ki je svoj mandat prekinil zaradi imenovanja za državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pred Uršičem je bil dolga leta na čelu Imre Jerebic. Tomažič je postal generalni tajnik v zahtevnem času epidemije. To funkcijo opravlja v času, ko Slovenska karitas praznuje 30-letnico.

Čas epidemije je prinesel izjemno negotovost. Tomažič opaža, da je stiska povsem drugačna, je nevidna, ni jasno, kdaj se bo življenje spet vrnilo v ustaljeni tok. »Pri potresu, poplavi, neurju, izgubi zaposlitve je luč na koncu tunela vsaj vidna,« je povzel Tomažič, ki je na Karitasu že od leta 1999. »Te luči zdaj ni videti … Veliko naših uporabnikov je bilo od začetka epidemije vidno preplašenih, pravzaprav zbeganih, mnogi so se že prej spopadali z manjšimi težavami v duševnem zdravju, z njimi navkljub so še lahko zvozili, zdaj ne zmorejo več.«


 

Epidemija je odprla rane

Na Karitasu so imeli v tem času prav zato več kot 3400 daljših pogovorov, namenjenih opogumljanju in umirjanju ljudi, kar je bilo za premnoge, smo izvedeli, bolj pomembno od materialne pomoči. »Navzoča je resnično neverjetna lakota po pristnem odnosu,« je dodal Tomažič. Na terenu je v tem obdobju vseskozi delovalo 1500 prostovoljcev, med njimi 400 mladih. Delili so hrano oziroma bili v klicnem centru.

Epidemija je odprla številne rane. Marsikdo je ponovno občutil družbeno dno. »Ogromno tistih, ki so imeli zaposlitve za določen čas, je izgubilo delo. Mnogi med njimi so z nadurnim delom dotlej plačevali kredite. Delež tistih, ki smo jim pomagali že pred desetimi leti v času gospodarske krize in potrebujejo ponovno pomoč, se je znatno povečal,« je opisoval Tomažič. Po drugi strani je čas epidemije, smo izvedeli, prinesel vsaj nekaj svetlega, zaznali so namreč izjemno povezanost. Vse humanitarne organizacije so delovale z roko v roki, občinske strukture, gasilci, taborniki, skavti in vsi drugi so delovali složno ter solidarno.

Tako huda nesreča Slovenije bržčas še ni prizadela, se je strinjal tudi naš sogovornik, zavedajoč se, da je prav naravna nesreča ne nazadnje botrovala temu, da se je vse skupaj sploh začelo. Karitas se je namreč začel pri nas strukturirati prav zaradi hudih poplav, ki so leta 1990 prizadele Savinjsko dolino. Podobno kot v času današnje epidemije se je tudi takrat pokazalo, »da lahko Karitas dokaj hitro in organizirano odgovori na nastale težave ter se pri tem poveže in sodeluje z drugimi dobrodelnimi in človekoljubnimi organizacijami,« je dejal predsednik Slovenske karitas, sicer pa nadškof Alojzij Cvikl.
 

Človekoljubna ustanova

Slovensko dobrodelno organizacijo je uradno ustanovila prav Slovenska škofovska konferenca, in sicer na pobudo tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja. Ob demokratizaciji Slovenije ter ob prihodu številnih beguncev zaradi vojne v republikah nekdanje Jugoslavije, bilo jih čez 70.000, so nastale tudi prve organizirane župnijske Karitas, ki so se potem prav zaradi pomoči beguncem množično razširile po župnijah. Še enkrat se je izkazalo, da imamo Slovenci ob vseh slabih lastnostih tudi nekaj zelo lepih, da smo mehkega srca, da imamo čut za bližnjega, da smo radodarni.


Zgodovina pravi, da bi Slovenija lahko imela tovrstno karitativno dejavnost sicer že leta poprej, če bi ji prejšnji režim seveda to dovolil. Koprski duhovnik Franc Bole je imel že v 70. letih prejšnjega stoletja Predal dobrote, ki ga je širil prek revije Ognjišče. Zbirali so majhne darove. Toda začela so se vrstiti zaslišanja, hišne preiskave, odvzem potnih listov, sledil je krajši zapor očeta Franca. Ki pa se ni ustrašil in obupal, njegova prizadevanja so zaživela jeseni 1989, že naslednje leto je bila ustanovljena Slovenska karitas, monsinjor Bole je bil njen prvi direktor. Zavedal se je, da je bistvo krščanstva ljubezen do bližnjega, če tega vernik ne udejanja v praksi, je vsa liturgija pravzaprav mrtva snov. Napočil je torej čas, ko je lahko Karitas vzplamtel v vsej svoji svetlobi ter postal ustanova, ki zaznamuje že 30 let obstoja.
 

Če ni zaupanja, ni darovalcev

Gre namreč za mogočno humanitarno organizacijo, ki pokriva celotno Slovenijo in je organizirana subsidiarno, necentralizirano in razpršeno. Deluje že 464 župnijskih in območnih karitas, zraven pa sta pomembna še oba zavoda, ki izvajata socialnovarstvene programe na področju pomoči ženskam v stiski (osem materinskih domov) in pomoči zasvojenim (tri komune in dve terapevtski skupnosti). V Karitas je v letu 2019 delovalo že več kot 11.500 prostovoljcev.

Karitas je v Sloveniji zagotovo najbolj prepoznavna prav po razdeljevanju materialne pomoči, saj je v zadnjih petnajstih letih razdelila že več kot 41 milijonov kilogramov hrane; 310 razdelilnih mest hrane pomeni, da je njihova mreža najbolj razširjena. Skupna vrednost programov pomoči v hrani, higienskih pripomočkih, kurjavi, plačilu položnic in ob naravnih nesrečah je v zadnjih petnajstih letih dosegla 80 milijonov evrov. Če je v prvih letih delovanja pomoč Karitas dosegla zgolj nekaj tisoč družin, je samo lani z materialno pomočjo pomagala več kot 98.000 osebam. Poleg te pomoči prostovoljci v župnijskih Karitas vsako leto na družabnih dogodkih razveselijo in redno obiščejo še približno 54.000 starejših.


Brez najvišjega zaupanja pa ne bi bilo niti najpomembnejšega, to so darovalci: če so posamezniki lani v različnih dobrodelnih akcijah darovali 3,7 milijona evrov, so še dodatni milijon primaknila podjetja v obliki podarjene hrane in materiala.