EU kot raj na zemlji, a z napako

Evropska unija je naša sedanjost in neizpodbitno dejstvo. Pred 15 leti smo državljani na referendumu z veliko večino podprli vstop Slovenije v skupnost, za katero smo prepričani, da ji zgodovinsko, gospodarsko, politično in kulturno pripadamo. V skoraj poldrugem desetletju članstva se je naša mlada država tako ali drugače usidrala v ta skupi prostor, kjer se na prvi pogled tudi precej dobro počutimo, vsaj tako kažejo številne javnomnenjske raziskave. Vendar pa nad EU in našim članstvom v njej niso navdušeni prav vsi.

Oznake evroskeptik ne mara

»Na papirju, v propagandni literaturi, je EU raj na zemlji: Evropa brez meja, s prostim pretokom dela in idej, humano socialno politiko in podobno. Kaj je lahko lepšega kot enoten gospodarski prostor, ki zajema veliko večino Evrope, celine, ki je krvavela že v toliko vojnah. In vojne se dogajajo pretežno zaradi gospodarskih razlogov,« svoj dvom o EU nakaže Mišo Alkalaj, matematik, ki je bil do upokojitve pred pol leta vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Stefan, slovenska javnost pa ga pozna predvsem po kritičnem odnosu do okoljskih sprememb. Lucidni sogovornik, ki sicer ne mara oznake evroskeptik, je prav tako kritičen tudi do EU.

Prepričan je, da je EU v praksi nekakšen protektorat najmočnejših članic, ki pravila prilagajajo svojim interesom. Seveda ni bilo pričakovati, da bodo države članice povsem enakopravne: »Dejstvo je, da pravila delovanja EU usmerjajo predvsem največje države, Nemčija, Francija, Italija. V tem sistemu so male članice pač postale nekakšne fevdalne posesti velikih, nad vsem tem pa bdi še strašno napihnjen birokratski aparat, ki si izmišljuje vedno nova in pogosto absurdna pravila po nekakšnih internih kriterijih. Ljudje, ki tvorijo ta aparat, so postali povsem odtujeni od prebivalstva držav, iz katerih so prišli.«

Recept za katastrofo

Ta birokracija po sogovornikovih besedah samo raste, saj je eno od sicer neizrečenih načel EU, da z dobro plačanimi službami v agencijah ali direktoratih nagrajuje politike, ki v državah članicah naredijo največ v prid Bruslja. »K temu prištejmo še nenehno rastoči obseg vsakovrstnih subvencij in podpor, neposredno iz proračuna EU ali iz proračunov članic po diktatu EU, torej vedno iz žepov davkoplačevalcev, pa imamo recept za katastrofo,« je neizprosen Alkalaj, ki opozarja, da vse našteto ne le draži življenje v EU, temveč tudi vsakovrstno proizvodnjo ter pridelavo, zato pa EU postaja mednarodno vse manj konkurenčna.

To pripisuje pretirani okoljski in drugi politično pogojeni zakonodaji, zaradi česar ima EU najdražjo energijo na svetu in najdražjo pridelavo hrane, s tem pa tudi najdražjo proizvodnjo. Posledice so že opazne, nekatera velika podjetja namreč gradijo nove obrate, se širijo ali v celoti selijo proizvodnjo v države s cenejšo energijo in manj restriktivno okoljsko zakonodajo. Med bolj znanimi so na primer Siemens, BASF, Voestalpine.

Vse bolj zadolženi

»Poleg tega EU uvaža veliko večino hrane. Pri tem je najbolj absurdno, da uvaža tako rekoč vso sojo in koruzo za živilsko krmo, ki sta obe večinoma gensko spremenjeni (GSO). Paradoksalno je, da EU dovoljuje uvoz teh GSO, ne pa njihove pridelave v Evropi,« pravi Alkalaj in opozori na ključno posledico upadanja konkurenčnosti ter gospodarske moči: »Zaradi tega ima Evropa vse manjši politični vpliv. Ne vem sicer, ali je vse skupaj slabo z vidika zunanje politike EU. Ker morda bi nam pa koristilo, če bi vladajoče elite izgubile iluzije o svojem vplivu na svetovni sceni ter se bolj posvetile domačim problemom. A v vsakem primeru gre politika EU v smer dražje energije, dražje hrane, dražjih vseh proizvodov. Najbrž sem materialist, ampak meni se to ne zdi dobro.«

Če vse te ugotovitve in skrbi prenesemo na Slovenijo, lahko ugotovimo podobno. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da je bila naša država nekdaj del Jugoslavije, v kateri je bila najbogatejša in najbolj razvita republika. Ne le dvomljivci, najbrž se vsak med nami kdaj vsaj potihoma sprašuje, kako bi bilo, če Jugoslavija ne bi razpadla in Slovenija ne bi šla po svoji poti v Evropo. Ne nazadnje je danes Slovenija od 8- do 10-krat bolj zadolžena na prebivalca, kot je bila v zadnjih dneh takrat domnevno prezadolžene Jugoslavije.

Manj suverenosti namesto več

»Industrija nam je propadla, preostanek kmetijstva ni vreden omembe, trgovine so v večini prevzele velike verige iz EU. Socialne razlike naraščajo, prav tako regresivne obremenitve prebivalstva, kot so cene energije, šolstva, zdravstvene oskrbe ... Nekoč smo se odcepili od Jugoslavije zato, ker smo hoteli več suverenosti, a zdaj je imamo manj, kajti državna suverenost je odvisna od gospodarske, to smo pa bolj ali manj že izgubili. In nesmiselno je primerjati današnji povprečni BDP v EU s tistim v Jugoslaviji leta 1989, saj je od takrat tudi EU nekoliko gospodarsko zrastla, ostanek sveta pa precej več, in racionalno bi bilo pričakovati, da bi tudi Jugoslavija, če bi še obstajala,« je neizprosen Alkalaj, ki postreže tudi s primerjavo z drugimi državami sveta, ko gre za gospodarski razvoj in splošno blaginjo. »Mnoge države sveta so od našega vstopa v EU namreč dosegle precej večjo gospodarsko rast in rast blaginje. Uspeh torej ni nekaj, kar bi bilo mogoče le v EU,« je prepričan.
A preden bi lahko sogovorniku očitali obžalovanje za Jugoslavijo, nam takoj jasno pove, da je bila po njegovem mnenju odcepitev od Jugoslavije neizogibna zaradi skrajnih ambicij Slobodana Miloševića in njegove vladajoče elite: »Ti niso razumeli ničesar drugega kot skrajnosti in nobene grožnje z odcepitvijo ne bi in tudi niso spremenile njihovih načrtov. Ampak to ne pomeni, da je bila odcepitev od Jugoslavije za Slovenijo gospodarsko ali politično dobra.«

Komu gre bolje

Toda vrnimo se k Sloveniji in posledicam njenega vstopa v EU. Mišo Alkalaj je prepričan, da so z vstopom pridobile predvsem gospodarske in politične elite, ki so imele tudi največji interes za vstop. »Ko smo se odločali o vstopu, bi morali predvideti pomembne stvari, na primer kaj se bo znotraj EU dogajalo z našo industrijo in kmetijstvom. No, saj mnogi so, a politiki so nam vseeno uspešno prodajali pravljice o gospodarskem in socialnem razcvetu Slovenije v EU. Zato pravim, da je bil vstop v EU predvsem v interesu politične ter gospodarske elite, ne pa večine prebivalstva. Ampak žal ob referendumu o vstopu v EU in Nato nismo imeli politične elite, katere prvi interes bi bil dobro države, ne pa osebna korist, niti je nimamo danes.«
Za nameček sogovornik brez odlašanja s prstom pokaže na tiste, ki imajo po njegovem mnenju korist od EU: »Seveda so nekateri pridobili: vsakovrstni tako imenovani podjetniki, ki preprodajajo vse od fotovoltaičnih celic do dovoljenj za izpuste CO2, služijo zaradi zahteve EU po novo nastalih podjetij za preprodajo elektrike in podobnega. Pridobili so seveda tudi politiki, ki si obetajo dobro plačane službe ali položaje v vse bolj napihnjeni birokraciji EU. Ti seveda so za EU.«

O naši naklonjenosti EU

Zdaj pa se sprašujemo, kakšne so druge možnosti za Slovenijo oziroma kako naj bi bila vključena v Evropo, če ne s članstvom v EU. »Zakaj bi pa morala biti vključena ravno v Evropo, kar koli naj bi to pomenilo? Možnih trgovskih partnerjev zunaj EU je več, kot jih je v EU. Uspeh pa je odvisen od tega, ali proizvajaš kaj takega, kar bi drugi kupili. Tu nam je članstvo v EU bolj škodilo, kot koristilo, mislim predvsem na propad tako rekoč celotne industrije, kar je posledica konkurence bistveno večjih podjetij na odprtem trgu EU. No, glede na kakovost političnih ter gospodarskih elit bi se nam to morda zgodilo v vsakem primeru,« je neomajen Alkalaj, ki si želi, da bi se Slovenija bolj odprla, saj EU vendar ni celoten svet. Imamo množico držav, ki živijo zunaj EU, nekatere bolje, nekatere slabše. V končni fazi je to, kako se bo državi godilo, odvisno predvsem od sposobnosti in motivacije vladajočih elit, nima pa nikakršne zveze s članstvom v EU.«
Ne glede na vse povedano pa ne moremo mimo dejstva, tako kažejo javnomnenjske raziskave, da so državljani Evrope in tudi Slovenije dokaj naklonjeni EU. Potemtakem ne more biti tako slabo? Mišo Alkalaj je prepričan, da se ljudje odzivajo v skladu z informacijami, ki jih dobijo. »Koliko politikov izraža kakšna stališča, ki bi bila kritična do EU? In koliko medijev? Če smo pozorni, naši politiki in mediji govorijo o EU, kot so Rimljani rekli, da se mora govoriti o mrtvih: nič slabega.«

Razdružitev brez sporazuma?

Glede prihodnosti EU Alkalaj ni prav optimističen. »V tem trenutku vsaj po mojem ne kaže dobro. Ena od indikacij, da je z EU nekaj močno narobe, je brexit. V začetku je bila večina britanskih politikov, gospodarske elite in medijev proti izstopu iz EU – na prste ene roke bi lahko prešteli mnenjske voditelje, ki so zagovarjali brexit. A vseeno je večina prebivalstva glasovala za izstop. Seveda je bilo v tem odločanju tudi veliko čustev, a večina za brexit zame vendarle pomeni, da je bila večina prebivalcev Velike Britanije nezadovoljna z EU in da so v članstvu videli le slabšanje svojega standarda.«
Vendar pa dogajanje po referendumu kaže na še hujšo pomanjkljivost EU. Elite v EU in Veliki Britaniji so najprej poskušale prepričati Britance, da so se zmotili, in seveda ponoviti referendum. Podobno so počeli na Irskem, a s tem ni bilo nič, saj je danes za brexit še več ljudi kot ob referendumu. »V takem stanju bi bilo racionalno za vodstvi EU in Velike Britanije, da brez čustvenih izpadov najdeta nekakšno kompromisno razdružitev. Ampak se ne dogaja tako. Bruselj je postavil ostre pogoje, zahteva visoko odškodnino že na začetku pogajanj, šele potem bi se pogovarjali o željah Velike Britanije. To vodi samo v tako imenovani trdi brexit, to je razdružitev brez sporazuma po pravilih EU, temveč v razklenitev mednarodnega sporazuma po mednarodnih pravilih.«

Kdo lahko še sledi

Alkalaj je prepričan, da je Bruselj take pogoje postavil zato, da bi ponižal Veliko Britanijo, ker si je drznila dati košarico EU. Večina politikov članic EU to podpira. »Morali bi le enkrat poslušati, kakšne so razprave o brexitu v Evropskem parlamentu, pa bi bilo očitno, da gre za povsem čustveno reakcijo, maščevanje. Taka čustva ne bi smela odločati niti v vodenju majhne občine, kaj šele EU,« poudari Alkalaj, ki dvomi, da se je bruseljska birokracija iz lekcije z brexitom kaj naučila. Zlasti bi jo moralo skrbeti to, da so njene hiperregulacije in arogantno vedenje poglavitni razlogi za brexit.
Seveda se poraja vprašanje, ali lahko sledi še katera država. Ne gre spregledati, da se po članicah EU krepijo Uniji nenaklonjene stranke, ena takih je AfD v Nemčiji. Po tem bi lahko tudi sklepali, da bodo še drugi politiki prevzeli manj naklonjeno stališče do EU že zato, da ne bi izgubili preveč glasov. »To lahko vodi v reformacijo EU, ki seveda ne bi bila nujno taka, kot bi koristila večini članic. Lahko pa vodi tudi v nadaljnje odcepitve, če se bo vladajoča elita EU še naprej vedla kot v primeru brexita,« pravi sogovornik, na vprašanje, kako vidi prihodnost Slovenije v EU, pa pravi: »Pojma nimam. Kar si upam reči, je, da Slovenija ne bo izstopila iz EU in bo torej skupaj z njo tonila ali rastla, kakor koli se bo pač izteklo.«