Evtanazija in pomoč pri samomoru kmalu tudi pri nas? Zdravniki predstavili dileme in pomisleke

Društvo Srebrna nit je pred časom javnosti predstavilo predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Umirajoči bi imel možnost končati življenje na način, ki bi ga določil sam. Med drugim so pri pripravi zakona sodelovali Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič.

O pomoči pri samomoru in evtanaziji je Zdravniška zbornica pripravila novinarsko konferenco, kjer so strokovnjaki spregovorili o pravnih dilemah in predstavili zdravniški pogled. »Tema je zahtevna za tak sončen poletni dan, ampak smrt je del življenja in o njej se moramo pogovarjati – tako ljudje kot zdravniki,« je uvodoma dejala Bojana Beović. Nekatere države so po njenih besedah v zadnjem času odločile, da zakonsko omogočijo bodisi evtanazijo bodisi pomoč pri samomoru.

Kot je še poudarila Beovićeva, pomoč pri usmrtitvi človeka ni zdravniška odločitev sama po sebi, temveč odločitev družbe. »Se pa zdravniki vsak dan srečujemo s trpljenjem in tudi z umiranjem ljudi. Zato smo dolžni se med seboj o tem pogovarjati ter sprejemati določena stališča in jih posredovati ljudem, da bodo informirani, če se bodo za tovrstne korake odločali.«

Golob: Pomoč pri samomoru in evtanazija sta v osnovi kaznivi dejanji

Peter Golob je javnosti predstavil predvsem tehnični vidik, kako pridemo do tega, da se uzakoni evtanazija oziroma pomoč pri samomoru. Nekatere države omogočajo eno, drugo ali oboje. V svetu je 11 držav in še nekaj zveznih držav ZDA, ki omogočajo pomoč pri usmrtitvi. Evropske države, ki omogočajo pomoč pri samomoru so Avstrija, Nemčija in Švica. Obstajajo tudi države, ki dovoljujejo oboje, in sicer Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Španija ima uzakonjeno evtanazijo, takšen predlog pa se ponuja tudi v Sloveniji.

V osnovi sta pomoč pri samomoru in evtanazija kaznivi dejanji, opozarja Golob. »Ta uzakonitev je v bistvu način, kako doseči nekaznivost za storitev teh dveh kaznivih dejanj,« pravi in dodaja, da sta tukaj mogoči dve opciji. Prva je, da se interpretira kazenski zakonik, to je v Švici od leta 1942 naprej, saj z interpretacijo nekatera dejanja pomoči pri samomoru niso kazniva. Podobno je v Avstriji /.../ Drugo pa je določitev o nekaznivosti, torej, kdaj nekdo, ki pomaga pri samomoru ali usmrti nekoga na zahtevo, ni kaznovan. 

Gre za strogo subjektivno percepcijo

Zakoni o evtanaziji vedno določijo, pod kakšnimi pogoji lahko oseba, ki je upravičena do usmrtitve, to zahteva. Določijo pa tudi, ki usmrtitev lahko opravijo in za to niso kaznovani. Praviloma so to zdravniki, medicinske sestre in farmacevti, ne pa vedno. »Tretja možnost, to je ta španska, kjer so določili dolžnost določenih poklicnih skupin – to so zdravniki, medicinske sestre in farmacevti – da pomagajo pri usmrtitvi, ko so določeni pogoji izpolnjeni,« je še dejal Golob. Kakšni so pogoji na strani pacienta? »Različne države različno interpretirajo pogoje, kdaj lahko nekdo zahteva pomoč pri samomoru. V slovenskem predlogu so združene najširše možne opcije, kar se tiče interpretacije trpljenja osebe ali pa možnosti lajšanja – gre za strogo subjektivno percepcijo.«

Svoj pogled je predstavila tudi zdravnica družinske medicine Marija Petek Šter. Kot je dejala, se pri pacientih soočajo s številnimi kroničnimi degenerativnimi boleznimi, in sicer nevrološkimi, pljučnimi in srčnimi, ne samo z rakom. Bolnikov z neozdravljivimi boleznimi, ki bi želeli zaključiti svoje življenje, je po njenih besedah tri ali štiri odstotke. Kot pravi, sama še nima takšnih izkušenj.

Zwitter: Predlog je bil pripravljen mimo zdravniških organizacij

Kaj meni o predlogu zakona, je povedal tudi profesor in zdravnik Matjaž Zwitter. Kot pravi, je bil predlog zakona pripravljen popolnoma mimo zdravniških organizacij. »Keber je zdravnik, ampak že zelo dolgo ne dela v praksi. Takšen način sprejemanja zakona mimo zdravnikov je edinstven.«

Zdravnike, ki podpirajo pravico do končanja življenja, lahko po besedah Zwittra razdelimo na tri podskupine: prvi so tisti, ki to načelno podpirajo, sami pa tega ne bi storili, torej ne bi končali človekovega življenja. V drugi skupini so tisti zdravniki, ki bi morda po tehtnem premisleku to naredili svojemu pacientu, ki trpi. Zelo malo pa je zdravnikov v tretji skupini, ki bi to naredil neznanemu človeku. »Če bo zakon sprejet, se lahko zgodi, da v praksi ne bo deloval,« je še poudaril Zwitter in pozval, da bi se morali vrniti na začetek in začeti poglobljeno razpravo. 

Celotno novinarsko konferenco si lahko ogledate v spodnjem videu.