Fantje tekmovali, kdo bo prinesel največjo potico

Na Ljubnem ob Savinji so konec septembra predali namenu prenovljeni Zadružni dom Ljubno z novo knjižnico in muzejskimi zbirkami ter Kulturni dom in Kongresni center KLS.

V novi knjižnici so odprli domoznanski kotiček s številnimi zgodovinskimi knjižnimi gradivi, ki jih je občini Ljubno podaril Peter Breznik. V podstrešnih prostorih prenovljenega Zadružnega doma sta po novem na ogled nova interaktivna flosarska zbirka, kjer bodo obiskovalci lahko doživeli pravo splavarjenje, in zbirka ljubenskih cvetnonedeljskih potic.

Kurijo jih kot blagoslovljen ogenj

Zgodba o zbirki ljubenskih potic je nekaj posebnega. Občina Ljubno je namreč konec julija letos z družino Atelšek iz Savine podpisala donatorsko pogodbo, v kateri so ji ti podarili unikatno zbirko kar 71 cvetnonedeljskih potic, ki jih je ustvaril vsem poznani Alojz Atelšek. V svojem dolgoletnem ustvarjanju potic je prispeval velik delež k razvoju nesnovne dediščine izdelovanja ljubenskih cvetnonedeljskih potic, ki so bile leta 2013 razglašene za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.

Potice Alojza Atelška so zdaj na ogled v posebni zbirki. Foto: Tanja Roženbergar

»Ko govorimo o ljubenskih poticah, govorimo o kontinuirano razvijajoči se tradiciji, ki se zaradi svoje živosti skozi čas nadgrajuje, dopolnjuje, spreminja in sledi sodobnim trendom. Po skoraj stoletju dolgi tradiciji je izdelati nekaj inovativnega, drugačnega, a hkrati domačega, za izdelovalce velik izziv. Gre namreč za ohranjanje dediščine, ki so jo naši predniki iz hribovskih kmetij prvič prinesli prav v cerkev sv. Elizabete na Ljubno. Skromno, ponižno, pogosto povsem očem skrito izdelujejo potice, ki jih nato med letom postopoma kurijo kot blagoslovljen ogenj,« je v knjigi o poticah zapisala Karolina Vrtačnik.

Pri ljubenskih poticah gre, če povzamemo misli Sebastjana Webra iz Muzeja novejše zgodovine Celje, za prepletanje sodobnega in tradicionalnega načina življenja. Največjo vlogo tukaj igrata predvsem ljudska ustvarjalnost in želja po nečem drugem, boljšem, lepšem in predvsem drugačnem.

»Prav ta misel je gnala tudi Jožeta Poličnika, ki je konec 19. stoletja izdelal prvo figuralno potico,« poudarja Weber. »Tisti čas je bilo namreč v navadi, da so fantje med seboj tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k žegnu prinesel največjo in najtežjo potico. Ker pa je bil Jože šibek in slaboten, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki. Zato se je odločil, da bo, če že ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo potico. Vzel je motiv iz vsakdanjega življenja in – namesto običajnega snopa − je na cvetno nedeljo k maši prinesel potico v obliki tesarske krušne. Miselnost je ostala, motivika pa se spreminja iz leto v leto, kot se spreminja tudi način življenja Ljubencev.«

Ljubencem vsaka potica predstavlja edinstven, unikaten, neponovljiv in osebni izdelek, ki odraža izdelovalčev odnos do tradicije, vere, okolja in njegovo lastno rokodelsko spretnost, zato se Občina Ljubno zaveda naslednjega: le s kakovostno in premišljeno razstavo, katere glavna ciljna publika bodo domačini, predvsem pa ljubenski otroci, bo zbirka pozitivno sprejeta v lokalnem okolju. Na občini Ljubno so se iskreno zahvalili družini Atelšek za donacijo, s katero so pripomogli k prvemu koraku na poti k vključevanju nesnovne kulturne dediščine v turistično ponudbo in k promociji naše unikatne tradicije, ki bo z novo zbirko pritegnila marsikaterega mladega domačina ali domačinko k nadaljevanju tradicije naših prednikov.

Najlepšo je shranil

Izdelovalci potic so hišni samouki. »Prebivalci Ljubnega in okolice se z vso vnemo lotevajo priprave in izdelave izbranih motivov,« pravi prof. dr. Janez Bogataj. »Paleta izdelanih potic je zato izjemna, na blagoslovu pa se vsako leto pojavljajo nove in nove ideje ter tehnološke izpeljave. Lahko smo le veseli, da se ta sestavina kulturne dediščine ne le nadaljuje, ampak se predvsem tudi vitalno razvija in dobiva vedno nove podobe in sporočila. Zato moramo potice z Ljubnega razumeti kot svojevrstne objekte komunikacije. Najprej predstavljajo določeno obliko in vsebino verskega življenja prebivalcev tega dela Slovenije, hkrati pa pomenijo tudi pravo naravno galerijo ljudske ustvarjalnosti in idej. Zato naj se vsa ta ustvarjalnost razvija sama po sebi tudi v prihodnje, predvsem brez predpisovanj edino 'pravih' vsebin in oblik, drugih poseganj vanjo, kaj šele pretiravanj z raznimi knjigami rekordov, vstopanji v medijska poneumljanja in podobnih 'blagoslovov' sodobnosti.«

Po takšnem vzorcu je ustvarjal tudi Alojz Atelšek. Njegove potice so prave umetniške skulpture, narejene z veliko mero potrpežljivosti, natančnosti in prefinjene ljudske ustvarjalne estetike. Alojz, ki se je z lesom ukvarjal tudi poklicno, je bil eden redkih, ki je hranil svoje cvetnonedeljske umetnije. V navadi je namreč, da po cvetni nedelji potice uporabijo za izdelovanje križcev, ki jih ljudje zapičijo po svojem posestvu ali pa jih sežgejo.

S križci ali dimom blagoslovijo svoje imetje, predvsem živino in polja, da bodo ta varna pred vsem hudim in bodo bogato rodila. Takšne navade se je seveda držal tudi Alojz, a ker je vsako leto naredil več kot le eno potico, je lahko najlepšo ohranil. Zdaj so ohranjene v posebni zbirki.