Ferfila o tem, ali nas čakata lakota in vojna za hrano: zakaj prazne police v trgovinah
Z Bogomilom Ferfilo, politologom, obramboslovcem in ekonomistom, smo se pogovarjali o visokih cenah živil in tem, ali nas res čakata »vojna za hrano« in »orkan lakote«, kot napovedujejo nekateri.
Koliko smo odvisni od surovin iz črnomorskih pristanišč?
Vprašanje je, kako teče promet iz pristanišča v Odesi, skozi katerega potuje 70 odstotkov vsega ukrajinskega izvoza. Odesa pa bo po mojem mnenju naslednja tarča ruske invazije. V tem primeru bi se promet preusmeril na železnico, ki pa, kot smo videli, še vedno teče.
Se lahko zgodi, da pride še do uničenja železnic?
Z vsakim dnevom, ko se vojna vleče, je večje število mrtvih, vojna je vse bolj umazana in težje jo je končati. Nevarnost ni le, da zbombardirajo proge in ceste, ampak da začnejo napadati tudi konvoje orožja, ki bi prihajali iz Poljske in Romunije. S tem bi imeli Nato v spopadu in to je največja nevarnost.
Koliko je Slovenija odvisna od živil iz Ukrajine in Rusije? Bi lahko zaradi vojne na evropskih tleh cene poskočile?
Menim, da nekateri pretiravajo, da smo močno odvisni. Tudi če pogledamo odstotkovno, je pri hrani dvakrat nižja odvisnost kot v primeru nafte in zemeljski plina, kjer je pa res visoka. Drži tudi, da gnojila predstavljajo velik problem, ker je Rusija največji svetovni izvoznik umetnih gnojil.
Lahko v naslednjih mesecih pričakujemo, da bodo cene živil poskočile v nebo? Nam res grozi lakota?
Ocenjujem, da je tu veliko panike in nekatera podjetja potegnejo z drugimi, čeprav jim ne bi bilo treba. Če bo izjemno visoka inflacija, se sprašujem, kje se bo to ustavilo, in lahko govorimo o koncu ekonomske ureditve in sistema. Sicer pa glede lakote, so tudi Rusi, ko so bili blokirani, začeli uvažati hrano iz Brazilije. Najdejo se neke nadomestne poti. Hrana se bo zagotovo podražila, a ne za takšne odstotke, kot se govori.
Lakote torej ne bo?
To je neumnost. Vsak dvig cen povzroči po tržni logiki neko večjo proizvodnjo na opuščenih površinah. Tudi v Sloveniji bodo kmetje videli, da so višje cene hrane, in bodo zainteresirani, da nekaj gojijo in pridelujejo. Ponudba in povpraševanje ostaneta. Ponudba se vedno poveča zaradi višje cene, ne moremo pa govoriti o 30 ali 40 odstotkov višjih cenah. Nekatere posledice zaradi manjših količin iz uvoza iz Ukrajine in Rusije bodo, a delež pšenice iz Ukrajine ni takšen.
Slovenija bi lahko bila samopreskrbna, kar se žit tiče?
Lakote ne bomo trpeli, saj smo obdani z žitnicami v Evropi. Tudi v Sloveniji je dovolj površin, morda jih bo treba le na novo obdelati. Res je tudi, da so največje žitnice Rusija, Ukrajina, Belorusija, a imamo tudi z žiti bogato Madžarsko, predsednika vlad imata dobre odnose. Če imamo dobre odnose s sosedo, se bo že našlo kaj za naš mali trg. Potem so tudi odnosi s Srbijo, Hrvaško. Cela panonska nižina je bogata z žiti.
Srečo imamo tudi z elektriko, sam imamo vso doma, od jedrske do hidroelektrarne. Najbolj je problematičen plin, kjer se je cena že tako največ dvignila.
Nekateri v Sloveniji so si naredili precejšnjo zalogo z osnovnimi živili. S tem nenormalnim povpraševanjem še dodatno dvigujemo ceno živil?
Tako je in povzročamo prazne police. Potrošniki sami sebi delamo škodo. Panika je najbolj nevarna. Največje probleme povzroči ravno pretirano in neekonomično nakupovanje.
Je panika zaradi praznih polic vendarle upravičena?
Panika in dvig cen nikamor ne vodita. Del Evropske unije smo in imamo tudi srečo, da EU centralizirano nabavlja nafto in hrano, tako da je tu neka ogromna varovalka, poleg tega, da EU korigira bistre glave politikov, da ne naredijo kakšne neumnosti. Smo del 500-milijonskega evropskega prostora z BDP 21.000 milijard, nasproti ruskemu s 1.400 milijardami. Rusi so ena petnajstina evropskega produkta in je treba zaupati EU in ugledu, ki ga ima. Kolikor toliko smo na varnem in panika ni na mestu, se bo pa zagotovo kaj spremenilo v prehranski verigi.
Kako bo s cenami mesnih izdelkov? Bi te lahko poskočile zaradi višjih cen žita? Bomo morali izbirati, ali bomo z žitom hranili živali ali sebe?
Če se spomnite norih krav izpred let, je takrat veljala prepoved krmljenje s kostno moko. To zdaj vse poteka brez težav. Stanujem na vasi in vidim, da kmetje vse živali krmijo s kostno moko, tako da je vprašanje, kdo sploh hrani živali z žiti.
Glavna neznanka ostaja še: kaj bo z vojno?
Moje stališče je, da bi morali vojno čim prej končati. Ukrajina bi morala stopiti malce nazaj, ker je jasno, da sta Doneck in Lugansk dve novi zamrznjeni območji, kjer bodo Rusi ostali. Strategija bi morala biti takšna, da se sklene nekakšen mir in se počaka, da Putin odidite z oblasti, in se nato najde trajnejša rešitev. Vedno poudarjam, da s tem, ko je Rusija zasedla Krim, Lugansk in Doneck, se je, po domače rečeno, Ukrajina rešila celotnega ruskega prebivalstva in s tem imajo mirno lastno politično sceno brez vmešavanja proruskih strank in to je neka tolažba. Če bi se Ukrajini reklo, da ima perspektivo v EU – pozabite članstvo v Natu, kar je bila popolna neumnost –, bi bil to lahko povod za končanje konflikta. Rusi zagotovo ne bodo dali nazaj teh treh ozemelj. Vedeti pa je treba, da imajo tudi Američani svoje načrte in jim je Evropa le kot neko ozemlje, kjer je zanimivo opazovati spopad z Rusi. Za nas pa je to čisto nekaj drugega. Vprašanje ostaja, ali bodo Američani res poslali svojo vojsko ali ne. Zanje je bolje, da do spopada pride v Evropi in ne v Ameriki. Enako velja za Azijo.
Objavljamo odziv Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije na trditve v zvezi s kostno moko
Ta trditev je neresnična in je, predvidevamo, nastala na podlagi neznanja oziroma napačnega sklepanja. Evropska unija je namreč v 7. členu uredbe evropskega Parlamenta in Sveta (ES) št. 999/2001, ki je bila sprejeta 22. maja 2001, glede krmljenja beljakovin živalskega izvora sprejela najstrožje prepovedi. Tako je hranjenje vseh rejnih živali z beljakovinami pridobljenimi iz prežvekovalcev (govedo, ovce in koze) popolnoma prepovedano (z izjemo uporabe mleka). Poleg tega je strogo prepovedana uporaba beljakovin in krme iste živalske vrste, s čimer se preprečuje kanibalizem.
Slovenski živinorejci upoštevajo vso evropsko zakonodajo, ki se nanaša tako na predpise s področja živinoreje kot tudi veterine. Slovenski kmetje pridelujejo varno hrano po visokih standardih.
Pri prehrani govedi (prežvekovalci) se najpogosteje uporablja travinje v vseh oblikah (paša, seno, travna silaža) in kot vir beljakovin krmna žita, koruzna silaža ter mineralno vitaminski dodatki. Pri prehrani prašičev prevladujejo ječmen, tritikala, pšenica, koruza, soja in vitaminsko - mineralni dodatki. Pri prehrani perutnine pa popolne krmne mešanice.
Izbira ali bomo z žiti hranili ljudi ali živali, je povsem jasna: krušna žita so pšenica, pira in rž, medtem ko med krmna strna žita uvrščamo oves, ječmen in tritikalo.
Kar se tiče mesnih izdelkov, je treba opozoriti na to, da že sedaj v mesnih izdelkih prevladuje uvoženo meso in tako nima neposredne povezave s krmo oziroma žiti pri nas. Če se bo v tujini povišala cena mesa, se bo posledično povišala tudi cena mesnih izdelkov. Ker prireja slovenskega mesa temelji večinoma na slovenskih surovinah, je treba poudariti, da dobro izkoriščamo travinje v Sloveniji, saj smo pri prireji govejega mesa samooskrbni (v letu 2020 - 107 %), poraba mesa govedi na prebivalca pa je znašala približno 20 kg.
Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije zato obsojamo tako zlahka izrečene nepreverjene trditve, ki so daleč od resnice, hkrati pa mečejo slabo luč na slovensko kmetijstvo, ki se trudi zagotoviti hrano za vse prebivalce Slovenije.
Robert Peklaj,
vodja Oddelka za odnose z javnostmi, voljenimi organi in glavno pisarno
