LE EKONOMSKA RAČUNICA?
Filipinski delavci v Sloveniji niso dobrodošli. Preverite, zakaj
Sindikati menijo, da bi prihod poceni delovne sile najverjetneje znižal ceno dela in verjetno zmanjšal tudi pravice zaposlenih.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Zgodba o prihodu filipinskih delavcev v Slovenijo je presenetila vso državo. Kot so nam povedali na ministrstvu za delo, Slovenija ni imela v načrtu, da bi zaposlila Filipince, a je, kot kaže, državni sekretar Aleš Cantarutti (SMC) z ministrstva za gospodarstva nekoliko drugačnega mnenja. Kot edini politik je bil namreč del vladno-gospodarske delegacije, ki se je v organizaciji Gospodarske zbornice Slovenije in na pobudo častnega konzula Srečka Debelaka udeležil srečanja na Filipinih. Slovenci so filipinskem podsekretarju na ministrstvu za delo izrazili željo po uvozu filipinskih delavcev. Cantarutti se sestanka menda ni udeležil, a kor nam je povedal Debelak, bo ravno Cantarutti tisti, ki bo poskušal usklajevati ministrstva, da bi prihod Filipincev kar najhitreje stekel.
Po Debelakovih besedah se je kadrovski bazen iz držav nekdanje Jugoslavije izpraznil, zato bi »morala Slovenija razmišljati o uvozu delovne sile tudi iz drugih držav«. Sam meni, da bi bili Filipinci »zaradi znanja angleščine, krščanske veroizpovedi in marljivih ljudi« najboljši kader iz Azije. Filipinci sicer veljajo za pridne delavce in ne preveč 'sitne', ko gre za vprašanje spoštovanja delavskih pravic.
V Sloveniji naj bi opravljali dela v specializiranih poklicih, kot so varilci, vozniki tovornjakov, mesarji, dela v turizmu, tukaj predvsem sobarice, dela v gospodinjstvu, omenjalo pa se je tudi možnost zaposlitve zdravstvenih delavcev. Debelak je priznal, da bi bile medicinske sestre najtrši oreh pri zaposlovanju, saj sta potrebna znanje slovenskega jezika in nostrifikacija spričevala.
Na slovenske sindikate smo naslovili vprašanje, kaj bi potencialni prihod Filipincev pomenil za slovenske delavce in ne nazadnje, ali se v svojem poklicu soočajo s kadrovsko podhranjenostjo v tolikšni meri, da bi potrebovali delavce iz Azije?
Na splošno velja, da imajo delavci, zaposleni v Sloveniji, enake pravice in obveznosti, ne glede na to, državljani katere države so, nam je pojasnila predsednica ZSSS Lidija Jerkič, a praksa v Sloveniji je, sodeč po odgovorih sindikatov, povsem drugačna in skrb vzbujajoča.
Po Debelakovih besedah se je kadrovski bazen iz držav nekdanje Jugoslavije izpraznil, zato bi »morala Slovenija razmišljati o uvozu delovne sile tudi iz drugih držav«. Sam meni, da bi bili Filipinci »zaradi znanja angleščine, krščanske veroizpovedi in marljivih ljudi« najboljši kader iz Azije. Filipinci sicer veljajo za pridne delavce in ne preveč 'sitne', ko gre za vprašanje spoštovanja delavskih pravic.
V Sloveniji naj bi opravljali dela v specializiranih poklicih, kot so varilci, vozniki tovornjakov, mesarji, dela v turizmu, tukaj predvsem sobarice, dela v gospodinjstvu, omenjalo pa se je tudi možnost zaposlitve zdravstvenih delavcev. Debelak je priznal, da bi bile medicinske sestre najtrši oreh pri zaposlovanju, saj sta potrebna znanje slovenskega jezika in nostrifikacija spričevala.
Na slovenske sindikate smo naslovili vprašanje, kaj bi potencialni prihod Filipincev pomenil za slovenske delavce in ne nazadnje, ali se v svojem poklicu soočajo s kadrovsko podhranjenostjo v tolikšni meri, da bi potrebovali delavce iz Azije?
Na splošno velja, da imajo delavci, zaposleni v Sloveniji, enake pravice in obveznosti, ne glede na to, državljani katere države so, nam je pojasnila predsednica ZSSS Lidija Jerkič, a praksa v Sloveniji je, sodeč po odgovorih sindikatov, povsem drugačna in skrb vzbujajoča.
Marjan Meglič, Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije
V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi smo presenečeni nad novico, da bomo v Sloveniji zaposlovali medicinske sestre s Filipinov. Zavedamo se, da je v slovenskem prostoru pomanjkanje medicinskih sester, vendar se je potrebno vprašati zakaj je do tega prišlo, če pa so vodilni v zavodih še ne tako daleč nazaj ponujali delavske knjižice tistim, ki so upravičeno zahtevali upoštevanje delavskih pravic. Poklic medicinske sestre na vseh nivojih je podcenjen, glede na zahtevno in tudi kazensko odgovorno delo. Tako so le te množično odhajale iz bolnišnic in socialnih zavodov, tako iz poklica kot tudi v tujino, kjer so urejeni delovni pogoji in seveda neprimerno višje plačilo. Naš izobraževalni sistem je dober in 'producira' dober in preverjen kader, le ustrezno ga je potrebno nagraditi ter izboljšati delovne pogoje. Prepričani smo, da bi se potem odliv zmanjšal in bi ostajale v zdravstvenem sistemu.
Prihod poceni delovne sile bi najverjetneje znižal ceno dela omenjenega kadra in verjetno tudi pravice zaposlenih. Tukaj gre za ekonomsko računico, nihče pa se ob tem ne sprašuje o kakovosti dela uvoženih medicinskih sester, jezikovnih in kulturnih ovirah ter še čem. V sindikatu ne moremo pristati na takšen način reševanja pomanjkanja kadra. Upamo, da se tega zavedajo tudi tisti, ki krojijo zdravstveno politiko. Povečanje plač, boljši delovni pogoji, dobri delovni odnosi so tisti temelji, ki bodo zajezili odhajanje kadra. Prej se bo država tega zavedala, prej bomo imeli dovolj kadra izšolanega v domačem okolju in s preverjenim znanjem.
V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi smo presenečeni nad novico, da bomo v Sloveniji zaposlovali medicinske sestre s Filipinov. Zavedamo se, da je v slovenskem prostoru pomanjkanje medicinskih sester, vendar se je potrebno vprašati zakaj je do tega prišlo, če pa so vodilni v zavodih še ne tako daleč nazaj ponujali delavske knjižice tistim, ki so upravičeno zahtevali upoštevanje delavskih pravic. Poklic medicinske sestre na vseh nivojih je podcenjen, glede na zahtevno in tudi kazensko odgovorno delo. Tako so le te množično odhajale iz bolnišnic in socialnih zavodov, tako iz poklica kot tudi v tujino, kjer so urejeni delovni pogoji in seveda neprimerno višje plačilo. Naš izobraževalni sistem je dober in 'producira' dober in preverjen kader, le ustrezno ga je potrebno nagraditi ter izboljšati delovne pogoje. Prepričani smo, da bi se potem odliv zmanjšal in bi ostajale v zdravstvenem sistemu.
Prihod poceni delovne sile bi najverjetneje znižal ceno dela omenjenega kadra in verjetno tudi pravice zaposlenih. Tukaj gre za ekonomsko računico, nihče pa se ob tem ne sprašuje o kakovosti dela uvoženih medicinskih sester, jezikovnih in kulturnih ovirah ter še čem. V sindikatu ne moremo pristati na takšen način reševanja pomanjkanja kadra. Upamo, da se tega zavedajo tudi tisti, ki krojijo zdravstveno politiko. Povečanje plač, boljši delovni pogoji, dobri delovni odnosi so tisti temelji, ki bodo zajezili odhajanje kadra. Prej se bo država tega zavedala, prej bomo imeli dovolj kadra izšolanega v domačem okolju in s preverjenim znanjem.
Breda Črnčec, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije
»Da je v panogi gostinstva in turizma že nekaj let problem s pomanjkanjem kadra, sindikat gostinstva in turizma javno opozarja že nekaj zadnjih let. Ve se, kdo so odgovorne institucije in odgovorna ministrstva za reševanje te problematike! Vsled tega je vaše vprašanje za gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, saj je 43 odstotkov slovenskega turizma v neposredni lasti države.
Pri zaposlitvah tujih delavcev pa v sindikatu delavcev gostinstva in turizma Slovenije zaznavamo kot problem predvsem slovenski jezik, kot tudi kulturne razlike. Ne gre pa prezreti niti dejstva, da veliko tujih delavcev, ki po mesecu ali dveh spoznajo težavnost poklicev v naši panogi (težki pogoji dela, neugoden delovni čas, številne presežne ure, slabe plače), iščejo svojo priložnost naprej, po drugih evropskih državah, kjer so boljši pogoji dela in boljše plače.
»Da je v panogi gostinstva in turizma že nekaj let problem s pomanjkanjem kadra, sindikat gostinstva in turizma javno opozarja že nekaj zadnjih let. Ve se, kdo so odgovorne institucije in odgovorna ministrstva za reševanje te problematike! Vsled tega je vaše vprašanje za gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, saj je 43 odstotkov slovenskega turizma v neposredni lasti države.
Pri zaposlitvah tujih delavcev pa v sindikatu delavcev gostinstva in turizma Slovenije zaznavamo kot problem predvsem slovenski jezik, kot tudi kulturne razlike. Ne gre pa prezreti niti dejstva, da veliko tujih delavcev, ki po mesecu ali dveh spoznajo težavnost poklicev v naši panogi (težki pogoji dela, neugoden delovni čas, številne presežne ure, slabe plače), iščejo svojo priložnost naprej, po drugih evropskih državah, kjer so boljši pogoji dela in boljše plače.
Katarina Ditz, Sindikat poklicnih voznikov Slovenije
V Sindikatu poklicnih voznikov Slovenije smo zgroženi, ogorčeni, razočarani, jezni …
Naša država-vlada – politiki, gospodarstveniki, ekonomisti, zakonopisci, pravniki - arogantno ignorirajo (dopuščajo ?!) splošno razširjeno (uveljavljeno ?!) kršenje delavskih pravic v Sloveniji in iščejo zmeraj nove, še bolj odvisne, še bolj poslušne, ubogljive, upogljive žrtve.
Tuji delavci, predvsem v transportu zaposleni kot vozniki težkih tovornih vozil, so že sedaj v zelo slabem položaju – dejansko še slabšem od slovenskih voznikov. Osnovna plača je največkrat nižja od minimalne, prevožen kilometer dobijo plačan manj - če ima Slovenec kilometer plačan po 14 ali 15 centov, tujci praviloma vozijo za 12 do 13 centov ali manj.
Ob tem, ogromno (večina ?!) prevoznikov tujcu odtegne od teh fiktivnih dnevnic stroške zdravstvenega pregleda, stroške vize in delovnega dovoljenja, kar vse je po zakonu strošek delodajalca. Ta odtegljaj ni nikjer prikazan, ker ga delodajalci odtegnejo iz kvote prevoženih kilometrov - nekaj tisoč prevoženih kilometrov enostavno ne plačajo. Po enakem principu, prevozniki tujcu mesečno odtegujejo izmišljene stroške za rezidenta in najemnino za spanje v kamionu. V kamionih jih "obračajo" tedne dolgo - mesec in pol, dva meseca in celo več - preden jih spustijo za kak teden dni domov v Bosno, Srbijo. Veliko tujcev ne dobi plačanega regresa. V mesecu, ko koristijo dopust, morajo prevoziti vsaj toliko kilometrov, da jim znese za pokritje osnovne plače.
Tujcu država izda dovoljenje za delo in vizo običajno za 3 leta, od tega je prvo leto vezan na delodajalca, na katerega so se dokumenti za delo izdali. V tem letu je tujec na milost in nemilost prepuščen delodajalcu, ker mu ves čas visi nad glavo grožnja, da izgubi delovno dovoljenje. Zato so tujci tiho, potrpijo vse nezakonitosti, praviloma ne iščejo pravne zaščite.
Ob tem, ko spremljamo dogajanje in razmere v tujini, smo se seveda seznanili tudi z dejstvom, da se zaposluje »eksotična« delovna sila. Priljubljen model je podjetje s koreninami v severozahodnih državah, ki odpre slamnata podjetja na vzhodu – Poljska, Romunija, Slovaška in ostale države … Voznike zaposlijo na teh slamnatih podjetjih pod pogoji in s plačami, ki veljajo tam, vozniki pa nato delajo za nemške, danske, belgijske firme... To so veliki špediterji, tudi združenja špediterjev, logistov, ki zaposlujejo na tisoče tujcev, tudi Filipincev in jih nato nepredstavljivo nečloveško izkoriščajo.
Po podatkih nemških novinarjev se je preko poljskih podjetij leta 2013 zaposlilo 5.000 voznikov iz držav izven EU, v letu 2017 jih je bilo že 65.000, samo v prvi polovici leta 2018 so jih zaposlili 53.000. Med temi je na tisoče Filipincev. Ti ljudje živijo v bednih, nečloveških razmerah. Preračunano so plačani okrog 2 evra na uro. Leta dolgo ne vidijo prave postelje. Živijo in spijo v kamionih. Kadar ne vozijo, bivakirajo v kamionih na parkiriščih špediterjev, največkrat brez tušev, namesto sanitarij so jim na voljo zanemarjeni dixiji. Kuhajo na betonu ob kamionih in životarijo kot taboriščniki.
Tudi v Sloveniji tujcem ne gre dobro. (Saj Slovencem tudi ne, ampak tujci so še na slabšem!) Praksa je, da živijo v kamionu, bivališča oz naslovi bivališč so samo fiktivni. V sindikatu se trudimo osveščati voznike o njihovih pravicah, pojasnjujemo kakšne so pravice, dolžnosti in obveznosti voznika, zato Bosanci, Srbi niso več voljni tako ponižno prenašati izkoriščanja prevoznikov. In zato nam je povsem jasno, zakaj si prevozniki sedaj želijo Filipincev!
Ni resnica, ali pa srž problema v tem, da primanjkuje delovne sile, da prevoznikom primanjkuje voznikov – vzrok pomanjkanja voznikov je v neurejeni, ohlapni, nedorečeni zakonodaji, nespoštovanju socialne zakonodaje, prenizkem plačilu, nezakonitem modelu plačevanja, razpasenem socialnem dumpingu in nesposobnosti (neinteresu?!) naše države stvari urediti.
Prihod filipinske delovne sile bo pomenil znižanje že tako nizkih standardov, ki veljajo za voznike v Sloveniji.
V SPVS smo res zgroženi in ogorčeni nad namero, da se sedaj k nam začne »uvažati« še Filipince!
V Sindikatu poklicnih voznikov Slovenije smo zgroženi, ogorčeni, razočarani, jezni …
Naša država-vlada – politiki, gospodarstveniki, ekonomisti, zakonopisci, pravniki - arogantno ignorirajo (dopuščajo ?!) splošno razširjeno (uveljavljeno ?!) kršenje delavskih pravic v Sloveniji in iščejo zmeraj nove, še bolj odvisne, še bolj poslušne, ubogljive, upogljive žrtve.
Tuji delavci, predvsem v transportu zaposleni kot vozniki težkih tovornih vozil, so že sedaj v zelo slabem položaju – dejansko še slabšem od slovenskih voznikov. Osnovna plača je največkrat nižja od minimalne, prevožen kilometer dobijo plačan manj - če ima Slovenec kilometer plačan po 14 ali 15 centov, tujci praviloma vozijo za 12 do 13 centov ali manj.
Ob tem, ogromno (večina ?!) prevoznikov tujcu odtegne od teh fiktivnih dnevnic stroške zdravstvenega pregleda, stroške vize in delovnega dovoljenja, kar vse je po zakonu strošek delodajalca. Ta odtegljaj ni nikjer prikazan, ker ga delodajalci odtegnejo iz kvote prevoženih kilometrov - nekaj tisoč prevoženih kilometrov enostavno ne plačajo. Po enakem principu, prevozniki tujcu mesečno odtegujejo izmišljene stroške za rezidenta in najemnino za spanje v kamionu. V kamionih jih "obračajo" tedne dolgo - mesec in pol, dva meseca in celo več - preden jih spustijo za kak teden dni domov v Bosno, Srbijo. Veliko tujcev ne dobi plačanega regresa. V mesecu, ko koristijo dopust, morajo prevoziti vsaj toliko kilometrov, da jim znese za pokritje osnovne plače.
Tujcu država izda dovoljenje za delo in vizo običajno za 3 leta, od tega je prvo leto vezan na delodajalca, na katerega so se dokumenti za delo izdali. V tem letu je tujec na milost in nemilost prepuščen delodajalcu, ker mu ves čas visi nad glavo grožnja, da izgubi delovno dovoljenje. Zato so tujci tiho, potrpijo vse nezakonitosti, praviloma ne iščejo pravne zaščite.
Ob tem, ko spremljamo dogajanje in razmere v tujini, smo se seveda seznanili tudi z dejstvom, da se zaposluje »eksotična« delovna sila. Priljubljen model je podjetje s koreninami v severozahodnih državah, ki odpre slamnata podjetja na vzhodu – Poljska, Romunija, Slovaška in ostale države … Voznike zaposlijo na teh slamnatih podjetjih pod pogoji in s plačami, ki veljajo tam, vozniki pa nato delajo za nemške, danske, belgijske firme... To so veliki špediterji, tudi združenja špediterjev, logistov, ki zaposlujejo na tisoče tujcev, tudi Filipincev in jih nato nepredstavljivo nečloveško izkoriščajo.
Po podatkih nemških novinarjev se je preko poljskih podjetij leta 2013 zaposlilo 5.000 voznikov iz držav izven EU, v letu 2017 jih je bilo že 65.000, samo v prvi polovici leta 2018 so jih zaposlili 53.000. Med temi je na tisoče Filipincev. Ti ljudje živijo v bednih, nečloveških razmerah. Preračunano so plačani okrog 2 evra na uro. Leta dolgo ne vidijo prave postelje. Živijo in spijo v kamionih. Kadar ne vozijo, bivakirajo v kamionih na parkiriščih špediterjev, največkrat brez tušev, namesto sanitarij so jim na voljo zanemarjeni dixiji. Kuhajo na betonu ob kamionih in životarijo kot taboriščniki.
Tudi v Sloveniji tujcem ne gre dobro. (Saj Slovencem tudi ne, ampak tujci so še na slabšem!) Praksa je, da živijo v kamionu, bivališča oz naslovi bivališč so samo fiktivni. V sindikatu se trudimo osveščati voznike o njihovih pravicah, pojasnjujemo kakšne so pravice, dolžnosti in obveznosti voznika, zato Bosanci, Srbi niso več voljni tako ponižno prenašati izkoriščanja prevoznikov. In zato nam je povsem jasno, zakaj si prevozniki sedaj želijo Filipincev!
Ni resnica, ali pa srž problema v tem, da primanjkuje delovne sile, da prevoznikom primanjkuje voznikov – vzrok pomanjkanja voznikov je v neurejeni, ohlapni, nedorečeni zakonodaji, nespoštovanju socialne zakonodaje, prenizkem plačilu, nezakonitem modelu plačevanja, razpasenem socialnem dumpingu in nesposobnosti (neinteresu?!) naše države stvari urediti.
Prihod filipinske delovne sile bo pomenil znižanje že tako nizkih standardov, ki veljajo za voznike v Sloveniji.
V SPVS smo res zgroženi in ogorčeni nad namero, da se sedaj k nam začne »uvažati« še Filipince!