FOTO: Alini (2) so napovedovali, da bo rastlina

BREŽICE – »Alina ves čas potrebuje nekoga ob sebi, tako je moja služba 24 ur na dan. Saj je naporno, a njen nasmeh in napredek, pa čeprav počasen, mi dasta voljo in novo energijo,« pravi Anita Kodrič Krajnčič iz Globokega, mamica dve leti in štiri mesece stare deklice Aline Krajnčič. Ta je prava borka. Napovedovali so ji, da bo le rastlina, a ves trud, številne terapije in neizmerna ljubezen njenih staršev, mamice Anite in očeta Mateja, so pripomogli, da napreduje in vse bolj zaznava življenje okoli sebe.

Potrebovali bodo dvigalo

Alino so ljudje spoznali že, ko je imela vsega pol leta. Starši so z objavo na facebooku ganili številne Slovence dobrega srca in precej akcij se je odvilo prav zato, da so pomagali pri zdravljenju ljubke deklice. Saj ima redne terapije, ki jih plača naše zdravstvo, najučinkovitejši sta delovna terapija in fizioterapija, a če bi čakali le na te, gotovo ne bi bilo napredka, kot ga je v kratkem življenju že dosegla. »Manualne terapije, osteopatija in hiperbarična komora, to so terapije, ki ji najbolj ustrezajo, a so plačljive. Tako v mesecih, ko ima hiperbarično komoro, samo za terapije odštejemo od 500 do 600 evrov. Saj je drago, a ko vidiš napredek, je denar pozabljen,« pravi Anita. Prav ves denar, ki je bil zbran in se še zbira za Alino, tudi pri brežiškem Rdečem križu, je namenjen izključno za terapije. »Številni so se odzvali na našo prošnjo za pomoč in prav vsakemu posebej bi se rada zahvalila, prav vsak evro šteje. Velik odziv je tudi pri zbiranju zamaškov, te še vedno zbiramo. Zdaj čakamo na odvoz, kakšnih 40 velikih vreč imamo pripravljenih. Iz vseh koncev Slovenije so vozili zamaške za Alino,« pove Anita. In od julija zbirajo denar za terapije tudi s papirjem. Med delavniki ga je možno oddati v zabojnik pri podjetju Prevozi Erros v obrtni coni Brezina, pri Krajnčičevih doma v Globokem, pri starših v Župeči vasi, v zabojnik pri lokalu Carllo's caffe pri Sparu v Brežicah, za večje količine pa je prevzem po dogovoru.



Alina je zaradi zapletov pri porodu utrpela poškodbo možganov, njen seznam diagnoz pa je dolg: ima spastično distonično obliko cerebralne paralize 5. stopnje, epilepsijo, možganske okvare, slabovidnost, hud globalni razvojni zaostanek, mikrocefalijo. »Ko bi le našli prava zdravila in terapije, ki bi pomagali. Že ko bi lahko sama držala glavo pokonci, bi bilo veliko, to ji na čase že uspeva, a vsak epileptični napad ali viroza zradirata to, kar je prej pridobila. Hudo je tudi, ker ima močan bruhalni refleks. Ta se pojavi ob tem, ko njeno telo krč zategne nazaj, a ko popusti, bruhne. Tako imam vedno pripravljene bruhalnike. Še posebno težko je med vožnjo, kamor se največkrat podava sami, saj ima Matej zdaj dve službi, eno dopoldne, popoldne pa še doma v delavnici, saj ima popoldansko obrt. A denar potrebujemo, ne le za terapije, razmišljati bomo morali tudi o dvigalu, ker je Alina vse težja,« pove Anita, pri kateri so se v nenehni skrbi in strahu za hčerko začeli pojavljati celo panični napadi, dvakrat so morali klicati rešilca.

Zadovoljna v vrtcu

»Alina od aprila lani obiskuje vrtec v Krškem, je v razvojnem oddelku, kjer zelo lepo skrbijo za njo in je res izjemno zadovoljna, tako da jo lahkega srca pustim tam, sama pa tisti čas izkoristim za zbiranje papirja. Žal je tudi večina terapij dopoldne, tako da takrat ne gre v varstvo,« pove Anita, ki ima zdaj še bolniško za nego otroka, a prihodnji mesec gre znova v službo, česar se tudi že veseli, saj se vrača v kolektiv v Papiroti na Senovem, kjer ji gredo zaradi hčerkine bolezni zelo na roko.
Alina se veliko smeji, sploh ko je zadovoljna, tudi njen očesni stik je vse boljši, vse pogosteje se oglaša, čeprav še ne v zlogih, njena neverbalna komunikacija napreduje. »Glede na to, kakšne napovedi so ji dali, lahko rečem, da je zdaj mercedes,« se nasmehne Anita in pokaže sliko, posneto dan prej, ko se je Alina, ko je ležala na trebuhu, sama opirala na roke in zvedavo opazovala okolico. »Brez pomoči dobrih ljudi ne bi imela toliko terapij in tega ne bi nikoli dosegla. Takšni trenutki, ko opazuješ njeno moč in željo po življenju, so zlata vredni, dajo nam moč in pokažejo, da smo na pravi poti,« sta hvaležna Anita in Matej. N