FOTO: Aljažev stolp je spet doma

MOJSTRANA – Težko je biti neoseben ob opisu slovenskega dogodka letošnjega leta, ki je v dobrih mislih zagotovo združil prav vse nas, Slovenke in Slovence. Ravno odpočiti smo si hoteli, ko smo 7. septembra letos s kolono pohoda Sto žensk na Triglav prispeli do Vodnikovega doma. Zaslišali smo ropot. Aljažev stolp so, še preden smo prišli do njega, s helikopterjem odpeljali z vrha po natančno 123 letih, ko ga je dal župnik Jakob Aljaž postaviti na Triglav.

Pleh z dušo

Ne, ne gre le za obrabljen kos kovine, kajti ta pleh, kot rečemo Gorenjci, ima dušo. Vsakič ko sem stopil vrh očaka naših siv'ga poglavarja, sem se ga dotaknil, pa naj je sijalo sonce, deževalo ali je skozi veter bril sneg. Pravzaprav pobožal, kajti tam sem se kot vsakdo od nas, ki je bil kdaj ob njem, počutil doma.


Slovesno je bilo v Mojstrani in precejšnja množica se je zbrala, še preden je odzvonilo devet dopoldne. Fotografirali smo se tako rekoč vsi ob stolpu, ki je bil, kot bi opisali včasih, pražnje odet. Po izjemno dobro opravljeni prenovi je bil dostojanstven in edinstven, kot da se zaveda svojega poslanstva. »Ko smo ga sprejeli v našo delavnico, je tehtal 296 kilogramov. Danes tehta točno 280 kilogramov, saj smo med drugim odstranili plasti kita in točno 18 nanosov barve. Aljažev stolp je bil prebarvan celo v italijansko trobojnico pa rdeč je tudi bil,« je povedal direktor podjetja KOV, d. o. o., Vojo Jovičić: »Opravili smo klasično obrtniško delo, vendar smo delali s posebnim občutkom. Ena stranica je bila precej slaba, a smo se potrudili, kot smo se le lahko. Peskali smo ga s sodo bikarbono, nato pa zaščitili. Največ poškodb je stolp utrpel zaradi udarcev s cepini.« Zaposleni v jeseniškem podjetju so opravil zadano delo, kot so zapovedali strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Medtem ko smo čakali na nalet helikopterja, ki je bil z desete prestavljen najprej na enajsto in nato na pol dvanajsto uro, smo kramljali s prisotnimi. »Leta 1984 sem bil prvič ob Aljaževem stolpu, tja me je kar čez Severno steno peljala nesmrtna legenda slovenskega alpinizma Joža Čop,« je dejala druga legenda, hokejska, Zvone Šuvak iz bližnje Belce: »Še dvakrat sem bil ob njem, zadnjič pa sem ga videl, ko so mi prijatelji za darilo podarili prelet Triglava.« Nato se je obrnil k stolpu: »Zdaj sva se zmenila, da pridem spet peš do njega.« Ob njem je Vlasta Alič z Brega navrgla: »Prišla sem pogledat stolp, na vrhu Triglava še nisem bila. Rada bi se vsaj enkrat povzpela do njega, upam, da mi to uspe naslednje leto, ko bom praznovala 60-letnico.« In kako namerava na vrh Triglava? »Tako, kot so mi povedali, da je najboljše: prijavila se bom na pohod Sto žensk na Triglav in upala, da bom izžrebana.«

Najprej nad Dovje

Nekaj minut pred pol dvanajsto je zabrnelo po zraku. Najprej je priletel manjši helikopter, nato za njim večji, tisti, ki mu je bila s posadko zaupana edinstvena, zgodovinska naloga, vrnitev Aljaževega stolpa na vrh Triglava. S prvim poletom je helikopter Slovenske vojske na Triglav ponesel delavce, da so stolp zmontirali na prav tako obnovljen podstavek, v drugem pa je stolp najprej zapel in ga nato s tal, resnično pazljivo, dvignil. Sprva se je usmeril nad Dovje, nad pokopališče okoli cerkvice svetega Mihaela, kjer je od leta 1927 zadnji dom za slovenstvo tako pomembnega moža, in se s tem simbolično poklonil velikim dejanjem Jakoba Aljaža. Nato se je obrnil proti vrhu Triglava, kjer ga je poleg delavcev pričakovala najmanj pol stotnije velika druščina gornikov, ki so se prav v ta namen sredi tedna povzpeli na naš najvišji vrh.
Mešani občutki so navdajali živelj na sončni strani Alp, ko so ga v začetku septembra povzdignili s temeljev, kamor je bil nameščen leta 1895. Pride res nazaj? smo se spraševali Slovenke in Slovenci, večni dvomljivci. Tretji dan meseca vinotoka je poletel tja, kjer je njegov prostor. Ne le za nas. Za vse prihodnje rodove smo ga obnovili in postavili vrh Triglava. Aljažev stolp je spet doma.