FOTO: Brez pomislekov rešujejo tudi mucke in kužke

LJUBLJANA – Čeprav ljubljanska postaja Gorske reševalne zveze Slovenije – GRS Ljubljana ne pokriva najvišjih in najbolj strmih gora, to ne pomeni, da lahko gorski reševalci sedijo križem rok. »Ne, prav nič manj pomembne se ne počutimo, ker nimamo gora. Imamo pa zato največje območje in množico neprehodnih terenov, od Šmarne gore, Polhograjskih dolomitov prek Hrušice do Nanosa in še naprej, pa prek Mrzlice po Savi vse do hrvaške meje ter nekdaj zaprta območja okoli Kočevja in goteniškega Snežnika, kar pomeni ogromno prostranstvo neprehodnih gozdov, » nam pove načelnik ljubljanskih gorskih reševalcev Branko Žorž, ki se, kot vsi drugi gorski reševalci, temu posveča prostovoljno v svojem prostem času.

Kot povsod v Sloveniji tudi na ljubljanskem območju število intervencij narašča, največ je poškodb pri zdrsih in padcih, veliko imajo iskalnih akcij ter intervencij z bolezenskimi stanji, letos pa so imeli tudi več nesreč jadralnih padalcev kot po navadi. Tako so imeli že 30 intervencij, kar je veliko več kot pred približno dvema desetletjema, ko je Žorž postal načelnik in pri tem nasledil legendarnega Toneta Sazonova - Tonača. Takrat včasih ni bilo niti ene intervencije v vsem letu, reševalci pa tudi niso imeli ne opreme ne posebnih prostorov. »No, to s prostori je itak še vedno problem, in to po vsej Sloveniji, ko smo posamezne gorske reševalne službe odvisne od dobre volje občin in županov,« je nekoliko kritičen. Sicer pa GRS Ljubljana tako veliko območje pokriva tako, da imajo reševalne skupine Ilirska Bistrica, Postojna in Zasavje ter dežurstvo v plezališču Osp, kjer so še posebno izurjeni za posebno tehniko reševanja iz previsa, saj je plezališče povsem previsno.


Sicer pa rešujejo tudi pse in mačke, in to brez pomislekov. »Na polhograjski Grmadi smo reševali psičko, ki se je zaplezala in obstala na skalni polici, poklicali so nas iz zavetišča za živali. Ko smo prišli do nje, nas je bila zelo vesela in se nam je takoj prepustila. Namreč, ko smo v Zasavju nekoč reševali bernskega ovčarja, je bil tako v šoku, da si ni pustil blizu in je ves čas kazal zobe. Komaj smo ga prepričali, da smo ga lahko spravili dol,« pripoveduje glavni ljubljanski reševalec. Tudi mačko so lani reševali, potem ko je nihče drug ni mogel zvabiti z drevesa na obrobju Ljubljane.


Žorž še opozarja, da tudi nižjih gora v okolici Ljubljane ne smemo podcenjevati: »Imeli smo intervencijo, ko je gospodična plezala v Kovačevem turncu, to je na območju Šmarne gore oziroma Grmade, ko se je na vrhu razvezala in šla lulat, pa je pri tem zdrsnila in padla v globino. Na srečo je preživela.«


Šmarna gora tudi sicer ni brez nevarnosti. Žorž namreč opaža, da jo marsikdo podcenjuje in se nanjo odpravi po kakšni hudi preboleli bolezni. »Prav na Šmarni gori imamo veliko intervencij, ko koga zadene srčna kap, potem pa izvemo, da se je nanjo odpravil potem, ko je preboleval isto bolezen. Veliko je tudi epileptičnih napadov, pozimi pa se pogosto poškodujejo sankači,« še pove.


Ob skorajšnjem vremenskem preobratu in vrhuncu gorniške sezone opozarja tudi na opremljenost. »Gorski reševalci, Planinska zveza Slovenije in mnogi ves čas opozarjamo, da je treba v hribe s primerno opremo in kondicijo, pa tudi primeren cilj je treba izbrati, zdi pa se mi, da se nekateri požvižgajo na vse to. Dnevi se krajšajo, vedno bolj hladno bo in temu primerna naj bo tudi oprema. Tudi na gričih okoli Ljubljane! Ko se konča poletna sezona v visokogorju, začnejo vsi pritiskati na nižjegorje, zato se potem tu marsikaj dogaja.«